V plohi udarcev (p)ostati plamen

»Evelin pripre oči in zajame sapo. V rokah in dlaneh jo prične mravljinčiti, pod grodnico šumeti, v ušesih piskati, čeljusti in kolena tresti in: Evelin začenja šteti. Ena in dva in tri in štiri … in deset … in dvajset … dvaindvajset … šestindvajset … trideset … okej, bodi dovolj, val je odpljusknil. Val je mimo. Danes je Evelin uspelo. Danes je tisto zadržala. Toda.« Naj za ponazoritev tesnobe, ki jo v svojem vsakdanu doživlja Evelin, osrednja oseba Septembra, zadošča ta okrušek. Tretji roman Ane Schnabl je roman o vseprisotnosti, vsakdanji udomačenosti in cikličnosti nasilja, pri tem pa se ne omeji zgolj na ozko definicijo tega pojma in ga ne obravnava zgolj kot nekaj, kar se dogaja nekje tam za sosednjimi vrati. Nasilje je zažrto in zabrazgotinjeno v Evelinino življenje že od samega začetka, znotraj družinskega kroga, v odnosu do očeta, mame in tete, in v šoli, kasneje pa tudi na karierni poti na literarnem polju ter v partnerskem odnosu in, morda še najpomembneje, v odnosu do same sebe. Ne gre toliko za nasilje per se, temveč za to, kako se Evelin zarije pod kožo, kako brez njega ne zna ali ne zmore živeti ter kako kljub temu živi naprej in poskuša presegati svojo zaznamovanost z njim.

Pravzaprav gre za sodobni bildungsroman, saj protagonistko spremljamo od otroških do zrelih let, ključna komponenta izoblikovanja njene osebnosti ter njenega odnosa do sebe in drugih pa je vseskozi nasilje, tako v intimni kot v družbeni sferi, tako fizično kot verbalno. Osrčje romana, njena življenjska zgodba, se ne odstira izpovedno, kjer bi lahko zapadla patetiki, temveč preko tretjeosebne personalne pripovedi, ki nam omogoča uvid v njeno duševnost. Roman razpade na sodobnost, zapisano v ležečem tisku, ter kronološko pripoved o njenem življenju. V sedanjosti skrušena Evelin z drago osebo s težavo in velikim naporom govori o svoji preteklosti, se je spominja z listanjem po albumih in dnevnikih – preko spominjanja pa nastaja pripoved, ki jo zapisuje njena neimenovana zaupnica oziroma pripovedovalka. Roman med tema dvema resničnostma in različnimi spomini prehaja filmsko, najizraziteje ko se zadnja poved enega in prva poved naslednjega poglavja slogovno pretakata druga v drugo, kar ponazarja asociativnost spominjanja. Tako denimo nekoliko poetično razmišljanje ob branju Vzhodno od raja preide v banalnost nakupovanja mobilnega telefona na deževen dan (dve poševnici ponazarjata prelom strani in s tem poglavja oziroma spomina): »Kakšno hišo, kakšen dom, se je naučila iz romana, je treba, pa ne le za odškodnino, marveč tudi za tisto več (Kaj je več od odškodnine? O tem še ni razmišljala), kdaj pač požgati – ampak kako požgati dom, ki je tako neverjetno moker? Na katerega ves čas // dežuje. Do avtomobila, parkiranega lučaj od trgovine, sta brzela, a škatla je vseeno vlažna.«

Poleg sporočil in dnevnika roman slogovno razgiba tudi postopek scenarizacije, ki vpliva tako na vsebino kot na vizualno strukturo pripovedi. Vseprisotna so izrazita časovna določila dogajanja, ki so zapisana z odebeljenimi velikimi tiskanimi črkami, izrazito napeti in konfliktni trenutki, kot je na primer prihod policije na dom, pa privzamejo obliko dramskega pisanja, s čimer podčrtajo njihovo napetost in odsekanost izrečenih izjav. Zanimivo je, da so v te prizore vedno vpleteni javni uslužbenci oziroma predstavniki institucij (šole, policije ipd.), ki zapolnjujejo največji del dialoga. Prizor tako zares zaživi, hkrati pa se odmakne od Evelinine perspektive in bralca napeljuje, naj ga razume kot karseda objektivno stvarnost.

Preostanek romana pa je popolno nasprotje te objektivnosti – vse doživljamo preko Evelininih čutil, zaznav in misli. Ko se Evelin z odraščanjem spreminja, se spreminjata tudi jezikovni register in slog pisanja, kjer Schnabl resnično blesti. Otroška neposrednost in domišljija pozorne opazovalke svojo okolice prerasteta v prodorno (samo)refleksijo, ki se iz leta v leto levi: od samozatajevanja, preizpraševanja, sramu, gnusa, občutkov krivde in odgovornosti do poskusa prelamljanja s priučenimi vzorci in odpuščanja. Napeti trenutki agresije in strahu ter neutrudne miselne spirale nikoli niso zgolj mimobežno navrženi podatki, ki naj bi jim slepo in brez argumentacije verjeli, ampak se slogovno zažrejo v besedilo, spremenijo tok, tempo in način pripovedi, da bralca vživijo in izzovejo čustveni odziv, podoben Evelininemu. Tako lahko na primer v enem najbolj pretresljivih delov romana, kjer oče fizično napade Evelin, čutimo paniko, tesnobo, nejevero in strah, kar le še podkrepi njegovo vsebinsko težo: »Sliši: kljuka vrat udari v steno. Vidi: koščki ometa pršijo. Po tleh, po mizi, po predalniku. Čuti: v njena odprta usta. Ki vpijejo NE, NE BOŠ ME, ko jo oče zagrabi za lase in ji pramen, pramenček izruva. Pramen, pramenček v zraku obvisi, se skrotoviči, pade. […] Oče Evelin zabriše v korito s sobnimi rastlinami. Leseno je in lepo je, a Evelin ob njem sploh ni. Le guba je. In buba je in školjka. Buba je. Lahko je trda. Mehka. Trda. Dobro se vtisne in ureže vsaka pest in vsaka brca. Tudi ta. V medenico, v trebuh, hrbet. Vrat. Kaplje sline, znoja, vendar še ne krvi. Še nič krvi.«

Še pomembnejše od samega nasilnega dejanja pa je vse, kar mu sledi. Kako živeti dalje? Evelin se bolj ali manj zavedno nenehno odziva na nasilje, ki ga doživlja. V otroštvu se umika v domišljijo in piše dnevnik, v najstniških letih pa se uporniško samouničuje. »Pa kaj, če izguba teže – pa kaj, če v ustih zoprn okus – pa kaj, če kiselkast zadah – pa kaj vse to, če se lahko ima naravnost čudovito« – zato se namerno strada in s starejšo prijateljico Uno popiva na Metelkovi. Fizično samouničevanje dopolnjujejo vsiljive misli o manjvrednosti, delo do izgorelosti, sindrom prevaranta zaradi literarne kariere ter samoponiževanje, ki ga sproža doomscrollanje na družbenih omrežjih, in strah pred zamujenim (FOMO – fear of missing out).

Cikel nasilja se torej sklene z nasiljem do sebe, neizbežno pa dalje vodi tudi v nasilje do Drugega. Evelin se namreč, čeprav je žrtev (ali pa prav zato), na nasilje, nestrpnost, pa tudi iskreno ljubezen in toplino odziva z nasilnimi dejanji zoper druge. Že kot otrok v dnevniku fantazira o tem, kako ustreli svojega očeta, da bi zaščitila mamo, in nekoliko kasneje čuti maščevalnost do sošolke. V teh situacijah se agresija ne udejanji: zapis v dnevniku ostane le fantazija, srd do namerno ali nenamerno nesramne sošolke pa zbledi, a oboje jasno kaže na privzemanje vzorcev odzivanja: pozicijo moči si je treba izboriti, se dvigniti nad tistega, ki nam je prizadejal krivico ali nas zatira. Evelin zato postane nasilna do pasivne mame, kasneje pa do partnerja Borisa, ki ji nudi ljubezen in varnost, kakršne ni vajena in jo zato zavrača. Zdrav odnos je pač anomalija, povratek v nedomačo domačnost pa sproži vzgib mazohizma. Podobno kot oče ob pomanjkanju nadzora poseže po šibkih točkah človeka, ki ga ima najraje, kar neizbežno vodi v njun razhod. Pri vsem tem pa se odpira tudi vprašanje, kdo je agresor in kdo žrtev. Kdaj žrtev postane tudi agresor in kdaj obratno? Kako žrtev ne postane izključno žrtev, ampak tudi človek?

Ta vprašanja roman, zlasti v dialogu s terapevtko v tretjem delu, naslavlja in s tem na neki način reflektira tudi samega sebe. Evelin noče biti samo žrtev, tako tudi ta roman noče biti zgolj roman nasilja in travme. Je roman o odraščanju, domu, čustvih, s katerimi ne znamo rokovati in jih ne razumemo, o odnosih, njihovi odsotnosti, pomanjkljivostih in permutacijah. Bistvo romana je pravzaprav v vprašanju: kako živeti (in ne životariti), ko si izkušal ali še vedno izkušaš nasilje kot del vsakdana, in pri tem ostati človeški?

S prepričljivim osebnim posreduje neizpodbitno obče, kar podkrepi tudi s tem, da v zgodbi nasilja ne doživlja le Evelin, temveč vsi, četudi stranski liki. Takšen je denimo zgolj bežno prisotni lik noseče sosede, za katero je odrasla Evelin zaradi zvokov, ki prihajajo iz zgornjega nadstropja, prepričana, da prestaja fizično in verbalno nasilje, ki pa ga sama zanika. Še bolj zanimiv pa je lik Evelinine mame, ki se v hčerinih očeh nenehno spreminja. Kot otrok jo ima neizmerno rada, hkrati pa jo prezira zaradi zlaganosti zavoljo slike popolne družine in sprenevedanja glede očetovega alkoholizma in nasilja. Njun odnos tako niha med zavezništvom (»Prostori bi že še lahko ostali umazana prizorišča, toda onidve – zgolj mama? – no, to pa ne. Onidve nista smeli ostati nikoli, s čiščenjem sta morali pohiteti – da se sledovi nasilja s kožo ne bi sprijeli ali, najhuje, da ne bi skoznjo strupeno poniknili«) ter prezirom, ki ga sicer goji do vseh zlaganih odraslih (»Vsi odrasli so živali, ki so se priučile pozabljati, spozna Evelin, to ne velja le za njenega očeta in za njeno mamo. […] Pa se drug drugemu, kot mačke, kot hijene, že režijo. Si v kozarce, ah, daj še malo, že dolivajo belo vino in z njimi trkajo tako glasno, da bo Evelin razneslo glavo (in želodec in srce)«). Tako se v Evelininih otroških očeh mama v trenutkih zanikanja in šibkosti prelevi v spako, kot mladostnica se ji agresivno zoperstavlja in jo tudi udari ter nazadnje do nje čuti odpuščanje in razumevanje, saj spozna, da tudi ona ni zgolj žrtev ali zgolj njena mama – je le človek.

Do podobnega spoznanja, kar je morda za roman še važneje, pa pride v odnosu do očeta, ki pa vseeno ostane nekoliko bolj odprt. Zave se namreč, da svojega odnosa z očetom, ki se je z nasiljem odzival na lastne šibkosti in negotovosti, nikoli ni zares predelala, vse je vedno ostalo nedorečeno. Ko je oče ob koncu romana že dementen in biva v domu starejših občanov, ga ponovno obišče, in zdi se, da sama pri sebi poskuša doseči nekakšno pomiritev, ki pa je srečanje z očetom, ki biva zgolj še v spominjanju, ne prinese: »Kadar oče tako brblja ali popeva, Evelin do njega ne more čutiti odpora. Niti ljubezni ne, o ne, to je gotovo. Njeni občutki se, pomisli in končno zakoraka v prostor, vsakokrat polagoma sestavijo v nekakšen mir. V tišino.« V tišino nečesa, kar nikoli ni bilo in zaradi bolezni tudi nikoli ne bo izrečeno. Hkrati pa se zdi, da drugačno tišino v življenju prinaša pisanje, ki ji je že od malega nudilo zatočišče. Šele ko svoje negotovosti razgrne na mizi in o njih tudi odkrito piše, lahko odreže vezalko čevlja, ki jo je vezala v začarani krog nasilja. Tukaj namerno uporabljam podobo čevljev, saj se ti kot simbol avtoritete in moči v romanu pojavijo večkrat, tako znotraj besedila kot v slikovnem gradivu, ki spremlja začetek vsakega od treh delov knjige. Zlasti je pomenljiv kontrast med sliko treh sopostavljenih parov čevljev, kjer sta otroški in ženski par zvezana s sredinskim moškim, ter kasnejšo podobo kopice nenošenih moških čevljev, ki obležijo v družinski hiši, tudi ko očeta ni več.

S kančkom ironije bi rekla, da je September kot celota res bralska brca v trebuh. Evelinino stisko zaradi gosto-dušečega sloga pisanja občutimo kot lastno. Jezik se skupaj s pripovedovalkinim notranjim doživljanjem gosti, kopiči, preplavlja, krha, dere, šepeta, se sprašuje, udriha po sebi in drugih, dokler se ponovno, v trepetajočem klobčiču, polnem tišine, spet (vsaj začasno) ne pomiri. Tu pa se odstira glavna odlika romana: ne sama zgodba, temveč način, kako je podana, in s tem način, kako se nas dotakne. Ne gre za suhoparno moraliziranje o uničevalnosti nasilja ali poveličevanje grozljive življenjske situacije ter posledične travme in samouničevanja, temveč za čustveno polno zgodbo, ki nam ponuja razmislek o trdovratnosti nasilja in ustaljenih vzorcev položajev moči v družini in družbi ter o ljubezni in (ne)zmožnosti preobrazbe. Težko rečem, da je roman prijetno branje, a prav s tem, da bralca obremeni in se mu cmokasto zgosti v grlu, doseže močen učinek – doživljanje tega, kako nasilje posameznika preplavi in s svojim močnim tokom preoblikuje vse na svoji poti.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 400.