Sto metrov jabolčnega olupka

Kratkoprozna zbirka Steklene stene Ane Svetel dodobra odstira družbene vzorce in raziskuje, kako korenito so zakopani v shemo navad vsakdanjika. Če sta v prejšnji kratkoprozni zbirki Prevozi prevladovala humornejši ton in subtilna družbena kritika, je pričujoča zbirka zasnovana kot natančna raziskava, kaj človeka oblikuje kot posameznika, pri čemer naslovno steklo rabi kot instrument za popačenje in grotesko, ki še bolj izpostavi človekovo naravo.

Prva v zbirki je kratka zgodba »Marelice«, ki vzpostavi nekakšen radoveden ton: zdi se namreč, da pripovedovalka Tita svoj obisk pri sorodnikih v Beogradu vidi predvsem kot priložnost, da se zbliža z odtujenim delom družine, s teto po materini strani in njeno družino. Njeno raziskovanje Beograda se prenaša na raziskovanje svojih sorodnic: vse so ženske – moški kot da so izginili iz njihovih življenj –, mlade (tudi če se bližajo šestdesetim), uspešne, močne. Zlasti te lastnosti pripovedovalka vzporeja z življenjem svoje matere, ki je bilo zaznamovano z duševnimi težavami, kar je imelo velik vpliv na prezgodnje odraščanje pripovedovalke. S tem je ustvarjena nenavadna disonanca, ki k odkrivanju svojega konca vabi podobno kot uganka k svoji rešitvi, neprisiljeno in počasi.

»Marelice« in tudi vse ostale kratke zgodbe v zbirki so daljše od pričakovanega, Ajda Bračič jih tako v spremni besedi glede na dolžino umesti med povesti, čeprav poudari, da bi jim s tem »pripisala nekaj tiste preproščine in predvidljivosti, od katerih se Svetel vsekakor odmika«. Daljša oblika namreč omogoči jasen opis in predvsem razvoj likov, pri čemer so zgodbe do svojih likov izredno potrpežljive, tudi ko z nenadnim koncem izsilijo njihov premik, odločitev. V nekem smislu se tako dozdeva, da so liki, ki vse bolj podlegajo svojim lastnostim v laboratoriju, ki ga je mogoče opazovati od zunaj: njihov poraz spodbujajo zlasti potlačeni spomini, ki se znova izkažejo kot brezno patološkega obnašanja. Pri tem zgodbe ne zapadejo moraliziranju ali pleteničenju, temveč zgolj pozorno opazujejo. V tem je velika kvaliteta samih zgodb, zlasti v primerjavi z vse bolj razlagalno naravnani literaturo, ki si želi vsak lik osmisliti skozi prizmo vprašanj, zakaj in kako (najbolj brana dela so že dolgo priročniki, ki se ukvarjajo prav s tem).

Zdi se, da zgodbe z likov olupijo plast naučenega kot olupek od jabolka: enakomerno in (večinoma) v enem dolgem, zavitem potegu – tudi spirala, ki pri tem nastaja, je za pričujočo zbirko pomembna. V tem oziru je najkompleksnejša kratka zgodba »Hobotnica«, kjer avtorici uspe obdržati rdečo nit, kljub temu da operira s petimi liki. Mihaela, Jelena, Jordi, Koen, Eszter, ki so se spoznali v gorniškem raju pod soncem, ravno dovolj razvitem za evropske izmenjave, se po desetih letih zopet srečajo v Ljubljani. Med prijetnim druženjem, ki napoveduje eskapado v stilu prenekaterih ekscesov, ki se dogajajo v glavnem mestu, začnejo sekati izbruhi mikroagresij, te pa like silijo v spominjanje študentskega druženja in, kot se izkaže, raz-druženja. Kratka zgodba ob natančnih karakterizacijah izstopa po razkrivanju plasti odnosov med liki, kar prepričljivo prikaže z opisi obnašanja: večerja je zaradi narave njihovega razdruženja namreč prepredena z neizrečenim, kar je v kratki zgodbi dodatno poudarjeno: »Ampak Eszter vztraja. Nekaj v njej se je prebudilo in pred očmi se ji, odkar se je zazrla v Paolov stol, vrtijo nemi prizori. Vsi molčijo. Nato Koen ponovno dvigne kozarec in zaokroži v zapestju, da se tekočina zavrtinči: ›Ampak vino je pa odlično‹.« Tišine, zamolke, pavze tako dopolnjujejo vračanja v preteklost, ki tako snujejo še neko tretjo pripoved, ki ni zapisana, a lebdi nad večerjo. Naslovna hobotnica je (bila) katalizator nekega dogajanja (ljubosumja, prepovedane ljubezni, nevračanja čustev), o katerem je torej mogoče zgolj spekulirati, in kratka zgodba poda ravno dovolj informacij, da lahko široko zastavi filmski odprti konec s figurami v (ljubljanski) megleni temi.

Pojmi iz naslovov na način, ki spominja na novelistično tradicijo, tako igrajo osrednjo vlogo v smislu ponujanja referenčnega okvirja za like, dogajanje, medosebne odnose, ki se vrtijo okoli njih – niso torej način, kako oblikovati interpretacijo, ampak so v vlogi nekakšnega povezovalnega elementa. Vsak od naslovnih pojmov se namreč kot nekakšno velikonočno jajce pojavlja skozi kratko zgodbo: v kratki zgodbi »Ključ« so to ključi protagonistke, ki se po raziskovanju v tujini vrne v Slovenijo. Namesto da bi ji ključi odklenili vrata v znan svet, jo soočijo s tujostjo, vonjem najemnikom, ki noče izginiti. Za samo protagonistko se prav odklepanje vrat v domače stanovanje pokaže kot razlog, zakaj ponovno oditi: kratka zgodba namreč prikaže vonj kot zgolj simptom ali pa, bolje rečeno, vsoto vsega, kar se je spremenilo v protagonistkini odsotnosti: »Stanovanja se je začela ogibati. Vsakič ko se je vzpenjala po stopnicah, jo je v trebuhu temno zvilo. […] Sedaj tudi v lastnem mestu živim kot obiskovalka. je pomislila. Tujka tukaj in tam. Tujka, kamorkoli pridem. Nazaj, v vsakem primeru nazaj, ampak kam?« S to spremembo vloge naslovov se zgodbe izognejo didaktičnosti, ki bi jih pojasnjevala, saj ostanejo na ravni usmerjevalnikov, ne pa določevalcev.

Glavni liki so večinoma ženske, ki so postavljene v izrazito sodobno obarvane dileme: Tita iz zgodbe »Marelice« je ravno ugotovila, da je noseča, a željo po otrocih spremlja strah zaradi finančne nestabilnosti nje same in partnerja, pa tudi tesnoba glede nove vloge: tako zgodba predstavi nesamoumevnost materinstva. Podobno se protagonistka v kratki zgodbi »Ključi« znajde na razpotju med ustvarjanjem družine, ki tu predstavlja stabilnost oziroma še bolj izpolnjenost, in kariero, s katero je povezana osamljenost, zlasti v primeru raziskovalk. Ganljiva, a hkrati tragična pa je tudi zaključna zgodba »Elsa«, ki brez ovinkov predstavi življenje mam vplivnic kot nič kaj glamuroznega, temveč kot zgolj predrugačeno obliko patriarhata, ki ga namesto partnerja predstavljajo kar družbena omrežja sama. Tudi tu je ključnega pomena neobsojajoč pogled, ki mamico vplivnico spremlja kot nema kamera, a zlasti v primeru te podobe, ki v zadnjem obdobju dobiva nekakšen zlovešč prizvok, je prav nemost kamere ključna. Pri tem ne gre za ustvarjanje prostora, v katerem je tako obnašanje sprejeto kot nekaj inherentno dobrega (ali slabega), temveč prostora, ki je prost vsakršnih konotacij, zaradi česar deluje kot ogledalo, v katerem naposled vsak zagleda predvsem svoja pričakovanja. Z izbiro tem zbirka ne gre v smeri družbenega aktivizma, ampak bolj družbenega premisleka, ki zahteva refleksijo lastnih pričakovanj.

V tem oziru je precej pomemben tudi sam naslov. Stene, ki se pojavljajo med ljudmi, zlasti z različnih družbenih koncev, so pogosto zgolj steklo. Steklene stene pa bi bilo mogoče interpretirati tudi kot digitalna orodja, za katera se zdi, da človeka, čeprav ga v resnici razgaljajo, hkrati omejujejo: skrajni primer je mami vplivnica Zala, a pravzaprav je tudi razplet prve zgodbe »Marelice« povezan z razmeroma veliko vpetostjo digitalnega in vsakodnevnega. Kot je vidno v kratki zgodbi »Hobotnica«, je lahko digitalna steklena stena prikladen način za pozabljanje skupnih travmatičnih dogodkov, ki ob živem stiku kadarkoli privrejo na plan. Prav ta trenutek razgaljenja (pred staro ali novo družino, akademskim zborom, prijateljsko druščino ali pa družbenimi omrežji) je ključnega pomena za vse zgodbe: naj se skušajo liki še tako zaviti v lepe navade, ideale in lepo zveneče vrednote, ostajajo nagi.

Zbirka kratkih zgodb Steklene stene je v tehničnem smislu ena najbolj domiselnih zadnjega časa, pri čemer je treba posebej poudariti občutek za stopnjevanje dogajanja, ki ne prehiteva, razdaja, uči, temveč umerjeno dozira različne podrobnosti o likih. Tudi ko so formulaični, kot je recimo stari, zadrgnjeni in neambiciozni profesor v zgodbi »Alzacija«, so razdelani do potankosti, tudi če gre zgolj za drobne manierizme. V tem oziru je tudi pomembno, da se kratke zgodbe odmikajo od zahteve žanra, si izposojajo od novel, transformirajo povest. Jasne navezave na žanre niso nekaj slabega, temveč zgodbe sidrajo v specifična družbeno-kulturna okolja. Vse to podpira neobsojajoč in neprisiljen ton, ki se kot jabolčni olupek nepretrgoma vleče skozi celotno zbirko: slednje v resnici zgodbam v največji meri omogoči, da zaživijo kot zgodbe, in ne kot pridige.

Zaradi vsega tega se zdi, da zbirka poziva k prevpraševanju raznolikega nabora pravil, s katerimi so si ljudje uredili svoj vsakdan in ki ga nemalokrat vsak zase razumejo kot avtentičnega. A ne gre za to, da bi zbirka želela spodbuditi k prevpraševanju in vzpostavljanju nekih novih vrednot in s tem novega sveta. Ponudi zgolj ogledalo. V svetu steklenih sten ljudje vedno gledajo ven, a le včasih pri tem zagledajo svoj odsev.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 405.