Ritmika nepopolnosti

Antiboy Valentijna Hoogenkampa se izmika jasni opredelitvi. Pisan je hkrati kot memoari, esej in lirična refleksija spola in njegove reprezentacije, telesnosti, bolezni, ljubezni in žalovanja. Delo narativno sledi logiki teh doživetij, ki niso linearna, ki jih ne sproži en sam problem ali ovira in ki jih ni mogoče dokončno razrešiti. Pred nami je le nekaj več kot osemdeset strani dolgo delo, ki je fragmentarno, a hkrati celovito, besedilo, ki ne sledi konvencijam linearne pripovedi z očitnim dramaturškim lokom, a kljub temu močno spregovori o preobrazbi, izgubi in identiteti.

V jedru Antiboya se zastavlja vprašanje, kako živeti, ko nobena razpoložljiva kategorija spola ali spolne usmerjenosti ni povsem ustrezna. Hoogenkamp piše iz vmesnega stanja in prostora: ne uteleša enega binarnega spola, binarnosti se namreč povsem odreka. »Anti« v naslovu označuje hkrati zavrnitev in redefinicijo. Ne gre za popolno zavrnitev fantovskosti ali za njeno popolno sprejetje, temveč za ustvarjanje prostora, kjer protislovja, dvoumnosti in fluidnost soobstajajo.

Slog dela odraža njegove osrednje teme. Hoogenkamp piše v kratkih, skoraj poetičnih fragmentih. Besedilo je jedrnato, neposredno in nabito z intenzivnostjo. Ritem knjige se gradi skozi zaporedje utrinkov, spominov in opazovanj, ki se zdijo na prvi pogled nepovezani, a skupaj ustvarjajo napet in čustveno nabit prostor. Pretekli dogodki, telesne izkušnje in trenutki izgube se prepletajo, ne da bi sledili linearnemu vzorcu. Fragmentarno pripovedovanje ustvarja prostor za interpretacijo in povezovanje elementov, kar odraža kompleksnost identitete in proces preobrazbe. Bralka pripovedi hkrati opazuje in občuti. Čeprav se zdi pripoved razdrobljena in nedokončana, je prav ta fragmentarnost premišljena slogovna izbira. Natanko te praznine, tišine ter utrinki spominov in podob udejanjajo občutek identitete, ki je v nenehnem gibanju.

Antiboy presega zgolj tematizacijo spolne tranzicije. Delo poglobljeno obravnava tudi bolezen in medicinsko objektivizacijo telesa. Prostori klinike in njeno osebje telo prvoosebnega pripovedovalca zreducirajo na bolezen in simptome, telo je v tem kontekstu znova problem. To pride še posebej do izraza v trenutku, ko plastični kirurg Antiboyu ponuja različne možnosti rekonstrukcije prsi, ki naj bi povsem izbrisala sled prvega medicinskega posega v telo. Sočasnost spolne nenormativnosti in bolezni tako razkriva, kako institucionalni prostori s svojimi standardi vred težijo k uniformizaciji posameznika in standardizaciji telesa, ki mora kar najbolj ustrezati idealu. Antiboy temu ne podleže, temveč vztraja v razcepljenosti, ki postavi temelje za drugačne oblike bivanja.

Branje Antiboya stalno spremljata žalost in žalovanje za izgubljenim časom, preteklimi podobami sebe in za tistimi bližnjimi, ki jih ni več. Kar ob tem izstopa, je, da težka občutja niso zgolj destruktivna, temveč se preoblikujejo v ustvarjalno silo, ki odpira možnost prihodnosti in obenem zariše globino izkušnje. Intimnost, telesnost in spomin se medsebojno prepletajo, kar ustvarja prostor za premislek o tem, kako preteklost nenehno zarisuje obrise prihodnjega. V tem se razpre odmev kubanskega teoretika Joséja Estebana Muñoza, ki kvirovsko bivanje razume kot usmerjenost proti nečemu, kar še ni povsem prisotno, a kar lahko slutimo.

Ključni element raziskovanja spolne identitete Antiboya so medosebni odnosi. Tranzicija ni predstavljena kot osamljen boj, temveč kot proces, ki se odvija znotraj mreže predvsem ljubečih odnosov. Skozi zrcaljenje in odbijanje fragmentov pomembnih drugih se polagoma izrisuje subjekt, za katerega je obstoj drugega konstitutitven. Trenutki nežnosti, dotikov in bližine so opisani z občutkom ranljivosti, ki se prepleta z radostjo, strahom in negotovostjo. Ti trenutki pokažejo, da spol in identiteta nikoli nista zgolj stvar intime; vedno se oblikujeta v interakciji z drugimi. V delu se tako odlično zrcali razumevanje orientacije po pisateljici in raziskovalki Sari Ahmed, ki usmeritve subjekta ne razume zgolj kot fizične ali psihične smeri, temveč kot način, kako se telo in zavest obrnejo proti svetu, drugim in sebi, v Hoogenkampovem primeru pa tudi proti prihodnosti, ki je še neznana in odprta.

Antiboy vztraja v protislovjih, kar je tudi njegova glavna odlika. Hoogenkamp ne razlaga spola ali bolezni; namesto tega skozi nizanje spominov in fragmentov prikazuje, kako se identiteta oblikuje in prepleta z izkušnjami telesa, bolezni in bližine. Spol ni uganka z rešitvijo, bolezen ni linearna zgodba trpljenja in okrevanja. V podtekstu besedila je mogoče razbrati namig, da je življenje stalno gibanje, preplet možnosti in nepredvidljivih poti. Njegova kratkost in intenzivnost silita k soočenju s tem gibanjem brez tolažbe enostavnih ali očitnih zaključkov. Ta zavrnitev jasnosti pa ravno ni slabost, temveč glavna odlika knjige: odpira prostor za premislek o tem, kje se začne in konča identiteta ter ali je take meje sploh mogoče postaviti.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.