Prepletenost glasov in moč povezovanja
Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i. Prev. Katja Zakrajšek. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2021
Tinkara Uršič Fratina
Kako napisati roman, ki bo reprezentativen za čim širšo populacijo nekega prostora in časa? Kako se izogniti stereotipizaciji, posploševanju, minimaliziranju kompleksnosti človeške izkušnje? Kako se izogniti »problematiki ene same zgodbe«, ki jo v svojem TED govoru izpostavlja Chimamanda Ngozi Adichie? Bernardine Evaristo se v svojem polifoničnem romanu Dekle, ženska, druga_i uspešno izogne navedenim težavam – še več, ustvari literarno delo, ki s prepletanjem posameznih glasov in njihovih izkušenj naslika živo in prepričljivo izkušnjo temnopoltih (predvsem ženskih) oseb v sodobni Veliki Britaniji.
Gre za roman v verzih, ali kot Evaristo sama poimenuje svoj slog pisanja, fusion fiction (»fuzijska fikcija«, kot izraz v spremni besedi romana prevede Katja Zakrajšek), s katerim spaja prozo in verze ter tako ustvarja nov način pripovedovanja, ki je izredno tekoč in kljub svoji eksperimentalni naravi ostaja prizemljen, bralca_ko pa privabi in povleče v pripoved. Verzi se pretakajo in zlivajo iz vrstice v vrstico, besedilo pa poganja ritem, ki ga ustvarjajo besede in njihovo nizanje. Katja Zakrajšek je to v slovenski prevod izredno dobro preslikala in uspešno ohranila gibljivost jezika, za svoje delo pa je prejela tudi Sovretovo nagrado. Ker gre za roman, v katerem so v dvanajstih zgodbah predstavljene raznolike življenjske izkušnje in pogledi na svet, ki pokrivajo razpon 120 let, osebe pa prihajajo z različnih kontinentov, ozadij in socialnih položajev, se poglavja močno razlikujejo tudi v jeziku, ki ga osebe uporabljajo. Tako so v izvirniku prisotne različne angleščine, ki prikažejo mnoštvo različic jezika, prisotnega na Otoku: to so na primer karibske kreolščine, nigerijski pidžin, pa tudi afroameriška angleščina. Prevajalka je to spretno preslikala v slovenščino, se popolnoma izognila banaliziranju in z izvirnim pristopom razrešila jezikovne zagate, ki nedvomno nastanejo ob prevajanju takšnega dela.
Mnogoterost glasov, ki jih Evaristo predstavi v romanu, se med seboj prepleta na najrazličnejše načine. Glavno skupno točko, ki povezuje tako like kot zgodbo, predstavlja premiera Ammine predstave Poslednja dahomejska amazonka, ki tudi uokvirja pripoved. V vmesnem časovno-prostorskem prepredanju zgodb tako spoznamo različne like, ki so najpogosteje povezani preko družinskih vezi (predvsem odnos mati – hči, na primer Amma in Yazz, Bummi in Carole, Winsome in Shirley, Grace in Hattie, pa še kakšen), vendar se avtorica ne omejuje na sorodstvene povezave. To ji omogoča, da ustvari širši portret sodobne družbe – zgodbe teh dvanajstih posameznic_kov in njihovih bližnjih, ki jih spoznamo posredno, a zato nič manj prepričljivo človeško in kompleksno, so konstelacija, ki ustvarja povezave navznoter, predvsem pa se razvejano širi navzven. Vsaka od njih je samosvoja in drugačna, od Bummi, ki je odraščala v lagoškem slumu, Carole, ki se je od hčere čistilke povzpela do statusa uspešne bančnice, Amme, ki se je skupaj z Dominique upirala ustaljenim standardom družbe, živela odkrito lezbično življenje in našla srečo v vzgajanju hčerke, pa do Penelope, ki je odraščala v premožni angleški meščanski družini, kasneje pa spoznala, da je njena predstava o svetu popolnoma drugačna od njene lastne resničnosti. Ta raznolikost predstavlja le delček resnične družbene situacije, česar se zaveda tudi avtorica sama – vendar je že ta peščica osebnih zgodb velik korak k temu, da se reprezentacija posameznih življenjskih izkušenj širi in ne zakoliči v eni sami zgodbi. Prav tako posameznice_ki niso predstavljene_i enolično, ampak povsem nasprotno – ravno mnogoterost glasov in povezave med njimi postavljajo ogledalo likom, da jih prikažejo v drugačni luči. Ni niti izrazito pozitivnih niti izrazito negativnih likov – so kompleksne osebe iz mesa in krvi, avtorica jih ne poveličuje, temveč se jim na trenutke pravzaprav ironično posmehne, ko njihovo obnašanje na primer iz drugačne perspektive komentira druga oseba. Tako je v roman, ki sicer obravnava različne težke tematike, vnesen tudi kanček humorja, ki ga avtorica spretno vpleta v telo besedila.
Roman je prejel prestižno nagrado Booker, s čimer je Bernardine Evaristo postala prva temnopolta oseba s tem naslovom, kar kaže na to, da so žirije prestižnih nagrad končno prepoznale vrednost in pomembnost drugačnih glasov. Katja Zakrajšek prepletenost zgodb v romanu poimenuje »izsek micelija«, droben del družbe, ki je gosto prepredena s povezavami in ki diha kot eno, ne glede na vse mogoče razlike med posamezniki. Bernardine Evaristo je ustvarila močno literarno delo, ki tako kot micelij diha kot zaključena enota, prepreda posamezne zgodbe in tako ustvarja reprezentativen vzorec, ki odraža realnost sodobne britanske družbe. Ta ni enoznačna, ni enobarvna, ni enostavna, temveč je kompleksna in raznolika, ravno zaradi tega pa tudi bogatejša. Naj takšna literatura torej utira pot tudi drugim glasovom, ki so neupravičeno skriti v senci že neštetokrat povedanih zgodb.
Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.