Pravljice, ki razblinjajo pravljice

Ilustratorka in nagrajena avtorica za otroke in mladino Annet Schaap črpa iz sedmih klasičnih pravljic bratov Grimm in Charlesa Perraulta ter jih preoblikuje v sodobne pripovedi, iz katerih srečnim koncem navkljub veje duh melanholije. Zgodbe v zbirki Deklice so vse prej kot naivne pripovedi o čakanju na princa na belem konju ter na »in živela sta srečno do konca svojih dni«.

Trnuljčica, Janko in Metka ter Rdeča Kapica so pravljice, ki so le malokomu neznane. Pa vendar jih ne poznamo vsi v istih različicah. Pravljica je namreč zelo gibljiva oblika, ki dopušča veliko sprememb, pa vseeno zlahka prepoznamo, za katero gre. Prvi zapisovalci, Perrault in brata Grimm, so ljudske pravljice prikrojili tako, da so ustrezale normam njihovega časa. In od takrat naprej so tudi te dobile številne podobe. Annet Schapp, ki smo jo spoznali že z romanom Lučka (Sanje, 2018), je v zbirki Deklice sedem klasičnih pravljic približala sodobnosti in na njih pustila tudi pečat lastne poetike. Avtorica se drži pravljične forme, a je njen jezik izrazito bolj bogat, poetičen in opisen od skopega in preprostega jezika, ki ga običajno najdemo v pravljicah. Tudi zgodbe same so precej raznolike. Nekatere se jasno dogajajo v nekem nedoločenem pravljičnem kraju in času, medtem ko za druge lahko slutimo, da se dogajajo v sedanjosti, čeprav se dogajalni prostor na trenutke zdi celo kot nekakšen distopični paralelni svet. Deklice, o katerih beremo, niso samo princese, ki čakajo na svojega princa, čeprav nekatere o tem sanjarijo. Janka in Metka iz zgodbe »Piškotki« sta iznajdljivi sestrici, ki morata sami preživeti v velikem mestu. Deklica iz zgodbe »Volk« je naveličana svojega dolgočasnega varnega življenja in si želi dogodivščine, medtem ko je junakinja zgodbe »Speča lepotica« v skrbi za druge pozabila nase in dejansko potrebuje rešitelja, ki jo ponovno vrne v svet. Princesa iz zgodbe »Pošastka« pa se vse življenje trudi, da bi postala nekaj, kar ni, da bi jo kdo končno vzljubil.

Kot nam da slutiti že naslov Deklice, se pravljice Annet Schaap osredotočajo na ženske like. V nasprotju s klasičnimi pravljicami, kjer imajo ženske pasivno vlogo, so v pričujoči zbirki ne samo osrednje junakinje, temveč tudi avtonomne in aktivne subjektke, avtorica jim doda nekoliko več globine in plastičnosti, kot smo vajeni pri pravljičnih junakih, ki običajno nimajo izdelanih osebnosti. Kot v klasičnih pravljicah pa je tudi v pravljicah Annet Schaap ključna preizkušnja, v kateri nastopajoče deklice doživijo razvoj. Lep primer je že prva zgodba, »Gospod Parkeljšpic«, v kateri mlinarjeva hči sanjari o lepem princu, medtem ko tke, in tako odtava v domišljijski svet ter iz svojih misli nevede stke zlato nit. Dekličin oče in kralj Gregor si že maneta roke, a ko deklico zapreta v klet, kjer naj bi spredla kar se da veliko zlate niti, podobno kot v pravljici o Špicparkeljcu, ki sta jo zapisala brata Grimm, deklici na pomoč priskoči nenavaden možic, ki pa seveda hoče nekaj v zameno – njenega prvorojenega otroka. Kot v klasični pravljici tudi v tej pride trenutek, ko Parkeljšpic zahteva povračilo dolga, ki ga bo odpustil le, če se deklica spomni njegovega imena. A Annet Schaap zgodbo tu zasuka v feministični maniri. Čeprav deklica nazadnje najde ime skrivnostnega možica, ga ne izgovori. Namesto tega zastavi vprašanje Parkeljšpicu in kralju Gregorju: »Kako mi je pravzaprav ime?« Nobeden od njiju ne ve odgovora, saj se jima ni zdelo pomembno, da bi deklico to vprašala. Njenega imena se ne spomni niti njen oče. Deklica je pač deklica, tako kot so junakinje v pravljicah deklice, princese, kraljične, ali pa imenovane po svojih zunanjih lastnostih, na primer Zlatolaska. Oče, kralj in Parkeljšpic vidijo deklico le kot objekt, ki ga lahko uporabijo, da dosežejo svoje cilje. Deklica pa se s tem, ko vpraša, kako ji je pravzaprav ime, opolnomoči in vzpostavi kot subjektka. Ne samo zase, temveč za vse deklice, ki so v pravljicah (in v zgodovini) ostale brez imen.

»Gospod Parkeljšpic« je ena od svetlejših zgodb zbirke. Deklice bi lahko primerjali z Baladnimi pravljicami Svetlane Makarovič (Cankarjeva založba, 2021). Slednje posegajo po temačnejših vsebinah iz ljudskih pravljic, ki so iz pravljic za otroke skozi čas izpuhtele. Annet Schaap sicer ne uporabi teh mrakobnih ljudskih motivov, ampak ustvari podobno skrivnostno atmosfero na robu srhljivega. V zgodbah, ki so namenjene otrokom in mladini (Cobiss jih označuje kot primerne za bralke in bralce nad 14 let), se ne boji spregovoriti o smrti, nasilju, zapuščenosti in zavrnjenosti. V zgodbi »Piškotki«, ki je predelava pravljice Janko in Metka, deklici Janka in Metka izgubita mamo – »Umrla je pred nekaj meseci, v beli bolnišnici« –, nato pa nanju pozabi še oče, preobremenjen z žalovanjem in delom. Zgodba »Pošastka« tematizira nesprejetost zaradi zunanjega videza, saj princeso, ki ne izgleda, kot bi princesa morala, starša zaradi sramu skrijeta na osamljen otok sredi morja. V »Speči lepotici« deklice ne vzame urok zle čarovnice, temveč bolezen, družina pa se v žalovanju zapre pred svetom: »Hiša se je spremenila v grobnico.«

Zgodbi, ki bi ju izpostavila kot vrhunca zbirke, sta »Volk« in »Sinji«. Še posebej če ju beremo vzporedno, saj lahko vidimo, da se moramo še vedno bati Sinjebradcev tega sveta, medtem ko volk dandanes ni več tisti, ki ogroža, temveč tisti, ki je ogrožen. »Sinji« govori o starejšem moškem, pastorju, ki preži na mlade ženske. Izmed dveh sester si izbere mlajšo, ki bo prišla živet v njegov dom kot pomočnica, in družino pomiri, naj jih ne skrbi glede govoric, ki se širijo po vasi. Njegove služabnice namreč nenadno izganjajo. Tematizira pa tudi sestrstvo, pomemben odnos, ki se pojavi še v več zgodbah, na primer v »Speči lepotici« in »Piškotkih«. Mlajša sestra starejšo občuduje, medtem ko starejša sestra mlajši zavida njeno lepoto in nadarjenost. Zameri ji, ko jo pastor izbere za svojo pomočnico, saj bi bila sama primernejša – je bolj načitana in izučena v vseh opravilih, a manj ljubka. Ko jo sestra pokliče na pomoč, saj ne zmore vsega opraviti sama, se odzove, a hkrati snuje načrt, kako jo bo zamenjala. Potem pa se odpro vrata prepovedane sobe in vse se spremeni, starejša sestra priskoči mlajši na pomoč in skupaj zapustita prekleto hišo in pastorja, ki obleži na dnu stopnic. Odnos med sestrama lahko razširimo na medsebojne odnose med ženskami, na zavist in primerjanje, ki ga vsiljuje družba. Konec pa pokaže moč sestrstva in žensk, ki stojijo skupaj.

Potem pa je tu še zgodba »Volk«, ob kateri sem pomislila na zbirko The Bloody Chamber and Other Stories Angele Carter (1979), ki je sicer namenjena odraslim bralkam in bralcem. Tudi tam namreč srečamo predelave »Rdeče Kapice«, v katerih volk ni obravnavan kot nevaren zapeljivec, kot na primer v klasični Perraultovi pravljici. Demonizacija volka v zgodbah je pripomogla k nerazumevanju te živali, ki je zaradi krčenja svojega naravnega habitata danes ogrožena. V zgodbi Annet Schaap je volk ujet v majhnem ograjenem delu gozda. Za vratom ima sledilno napravo, ki glasno piska, če se preveč približa mejam svoje kletke. Potopi nas v misli ujete živali in nam vzbudi sočutje do volka, nekdaj vladarja gozdov, ki je zdaj »… suženj. Kimavec. Volk za okras.« Situacija volka je sopostavljena s situacijo deklice, ki je prav tako ujeta, saj živi zavita v vato. Mamo komaj prepriča, da lahko odnese hrano bolni babici: »Mama je vztrajala, da obleče rdečo pelerino z odsevnimi črticami na rokavih, hrbtu in kapuci. Deklica se počuti kot hodeči semafor, ko zdaj stopa po pločniku mimo blokov. V eni roki ima plastično vrečko, v drugi telefon. Vsi jo lahko vidijo, takoj lahko pritečejo iz hiš, takoj lahko pokličejo policijo, če bi se kaj zgodilo. Ampak kaj neki bi se ji tukaj lahko zgodilo?«

V tem kratkem trenutku svobode, ki si ga izbori, deklica skrene s poti vse do žičnate ograde, v kateri sameva volk, in to ima usodne posledice, ampak ne zanjo, temveč za volka. Deklica je vrnjena v svojo zlato kletko, medtem ko lovci izza ograje vlečejo »nekaj velikega, črnega in mlahavega«. Aneet Schaap zgodb ni zastavila zgolj kot feministične predelave, temveč tudi družbenokritično. V zgodbi »Volk« so izpostavljene okoljska problematika in pasti sodobne tehnologije, ki omogoča večjo varnost za ceno svobode. Deklici v zgodbi je izjemno dolgčas, mama jo želi zaščititi, a ji s tem odvzame avtonomijo in kakršnokoli priložnost za spontanost in samosvojost. Tako kot volk je deklica varna v svoji ogradi, a omejena. To je tudi edina zgodba, ki nima srečnega konca, in je verjetno najbolj temačna in žalostna od vseh v zbirki.

Avtorica sicer zagovarja zgodbe s srečnim koncem, saj se ji to zdi edino pošteno do bralk in bralcev. Vendar pa vztraja pri tem, da spadajo v mladinsko literaturo tudi temačnejše teme. To je svet, v katerem mladim bralkam in bralcem ni treba biti varni in zaviti v vato. Še več, pravi avtorica v enem svojih intervjujev, sama si je kot mlada bralka želela prav takšnih zgodb. Te nas namreč potisnejo iz udobja našega vsakdanjega življenja in nam v varnem okolju ponudijo neko drugačno, bolj vznemirljivo izkušnjo. Podobno kot srhljivke in kriminalke, ki jih radi beremo odrasli. Mladinski roman Lučka, ki je napisan v podobni maniri kot Deklice, je prejel tudi tri prestižne nizozemske nagrade za mladinsko književnost, kar je morda še en pokazatelj tega, da takšnih tematik v delih za mlade primanjkuje. Anneet Schaap je pisati začela pozno, Deklice so njeno drugo literarno delo, a ima veliko izkušenj kot ilustratorka otroške in mladinske literature. Pri tem je opazila, da so ta dela pogosto dolgočasna in predelujejo ene in iste teme na zelo predvidljiv način. Tudi njene ilustracije so se morale temu prilagoditi, pri ilustriranju svojih del pa si je lahko dala prosto pot. Ilustracije v zbirki Deklice sledijo tonu zgodb, narejene so v tehniki lesoreza, zaradi česar ne delujejo posebej otroške, poleg tega pa so črno-bele, kar jim da še dodaten melanholičen pridih.

Če sama pomislim na to, kar sem rada prebirala pri štirinajstih letih, bi se z avtorico kar strinjala. Takrat mi je bilo všeč vse temačno, skrivnostno, magično. Veliko knjig za mladino se mi je zdelo preotročjih, preveč preprostih in, kar je najhuje, preveč moralizirajočih, kot da bi mi skušale v glavo vbiti tak ali drugačen nauk. Zato sem se rajši lotevala kriminalk in fantazijk. Zakaj pa ne bilo branje nekaj, kar počnemo zgolj za zabavo? Ob branju zbirke Deklice sem uživala in gotovo bi mi bila všeč tudi kot mlajši bralki. Je odličen primer t. i. »cross-over« literature, ki je primerna tako za mladino kot za odrasle. Avtorica je na trenutke tudi odkrito kritična do nekaterih aspektov sodobne družbe, kot so vzgoja, tehnologija in uporaba družabnih medijev, na primer v zgodbi »Piškotki«, ampak to ni usmerjeno na mlade, temveč na odrasle, ki jih obkrožajo, v tem pa je na trenutke zaznati kanček moraliziranja. Vendar ji, glede na celoto, to lahko oprostimo.

Deklice niso samo za deklice, temveč tudi za dečke, ženske, moške in tiste, ki se ne identificirajo z nobeno od naštetih kategorij. Ponujajo nekaj več kot zgolj predelave pravljic, saj avtorica vanje vnese marsikaj svojega, tudi slogovno izpiljen jezik, ki ga je odlično prevedla Mateja Seliškar Kenda. Pravljice, ki razblinjajo pravljice, nedvomno priporočam v branje.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.