Potovanje na otok izginov

V literaturi imajo otoki že od nekdaj posebne, mistične lastnosti – njihova ločenost od celine že stoletja buri domišljijske predstave o ljudstvih in kulturah, povsem drugačnih od vsega, kar je ljudem poznano. Jonathan Swift je v duhu tega v svojem velikem romanu Gulliverjeva potovanja svojega protagonista vedno znova privedel do fiktivnih otokov s tujimi in absurdnimi prebivalci, kljub temu pa se je pri vsakem od teh nenavadnih ljudstev, od velikanskih Brobdingnagcev pa do miniaturnih Liliputancev in visoko razvite civilizacije konjev, skrivalo nekaj, v čemer je lahko bralec prepoznal naravo lastne vrste. Otoki so v Gulliverjevem primeru predstavljali prizorišča za sekundarne svetove, ki so na tak ali drugačen način potujili nekaj izrazito človeškega ter ponudili nov in jasnejši pogled na to. Thomas More je svojo Utopijo prav tako postavil na otok, saj je njegova ločenost od celine učinkovito odsevala zamisel čiste rekonstrukcije družbe, kakršna se ne bi mogla uresničiti na nobenem kosu zemlje, ki bi se držal znanega sveta.

V sodobnem času, v katerem lahko vsakdo z dostopom do pametnega telefona pregleda vso površino zemlje in je na njej s pomočjo satelitov vsak kotiček poznan in vsem na očeh, pa otoki morda ne predstavljajo več tistega neznanega in neraziskanega, kar tako rado draži človekovo željo po spoznanju. Fantazijska in znanstvenofantastična literatura v tem primeru ponuja nekakšno protiutež, pogosto se namreč zgodbe teh žanrov odvijajo v sekundarnih fiktivnih svetovih, ki so bralcu (če ne gre ravno za n-ti del neke sage z lastno wikipedijo) neznani, novi, neraziskani in kot taki burijo domišljijo ter željo po odkrivanju in srečanjih z neznanim. Pri tem velja seveda omeniti tudi, da večina teh zgodb (kadar so kvalitetne) za masko neznanega in novega – podobno, četudi ne nujno tako zelo očitno, kot otoki pri Swiftovem romanu – skriva nekaj temeljno človeškega.

V Tihi kristalizaciji bralec otoka ne spozna skozi oči kakšnega prišleka s celine, ki bi vstopil v neznani, novi svet in ga skupaj z bralcem postopoma raziskal. Namesto tega dogajanje spremlja skozi pripovedovanje domačinke, ki otok opiše, kot da »ne bi mogel plavati drugje kakor sredi širnega morja ničesar«. Takšna pripovedovalka ve več od bralca in le postopoma razkriva resnično naravo življenja in družbene ureditve na otoku, o svetu onkraj meja svojega otoka pa ve le malo … in čedalje manj.

Na otoku se namreč dogajajo »izgini«, pri čemer ne izginjajo le predmeti, ampak tudi poklici, ljudje pa se morajo temu prilagoditi, iz svojih življenj izbrisati vse sledi izginulega in nadaljevati s svojim vsakdanom, kot da se ni zgodilo nič: »Sosed čez cesto, ki je bil prej modist, je tako postal dežnikar. Pestunjin mož se je iz mehanika za trajekte prelevil v skladiščnika. Sestra neke moje sošolke se je iz frizerke prelevila v babico.«

Ker pa je pripovedovalka domačinka, so izgini del njenega vsakdana, in posledično drugačnosti svoje družbe razkriva povsem organsko in sproščeno in ne izpostavlja posebej vsake reči, ki odstopa od nam znanega, kakor bi to zagotovo storil kak brodolomec. Njen svet, pa četudi drugačen od našega, se zato zdi bolj prepričljiv in se bralcu razkriva postopoma in zelo počasi. A četudi izgini za pripovedovalko niso nič novega, še zmeraj predstavljajo nekaj, česar ne razume v celoti in kar mora preprosto sprejeti, če noče tvegati obiska tajne policije – in tudi zaradi tega je izbira pripovedovalke Tihe kristalizacije izredno plodna za podajanje zgodbe. Namesto da bi do potankosti opisala vse o tem, kako deluje tajna policija, kako delujejo izgini in kaj je njihova funkcija ter kdaj in kako so se začeli, se po vsem tem sprašuje in bralcu namesto konkretnih odgovorov ponuja le vprašanja, ki nosijo grozeče namige, takšna vprašanja pa zbujajo le še več podvprašanj: Kam lovci na spomine odpeljejo vse, ki jih ulovijo? Zakaj je lovov na spomine čedalje več? In da v času zgodbe ne hodijo od vrat do vrat le ponoči, ampak tudi sredi belega dne? Zakaj ta sprememba? Kaj se bo zgodilo, če na neki točki izginejo tudi besede? Kaj vse sploh še lahko izgine?

Yoko Ogawa: Tiha kristalizacija

Ljudje na otoku izginov živijo v distopiji, a bralec nikdar ne ničesar o kakršnihkoli oblasteh – obstajajo le navadni ljudje in tajna policija, ki služi kdo ve komu … ali čemu. Ker pripovedovalka nikoli ne razkrije ali sploh izve, kdo jih plačuje in jim daje ukaze, delujejo na trenutke skoraj kot neizprosna sila izginov samih. Ti pa ves čas nihajo med mistiko in povsem stvarnim, programskim izvajanjem politike nadzora. Na eni strani obstajajo možje v uniformah, okrancljani z raznimi čini in posebnimi priznanji, na drugi pa obstaja nekaj nadnaravnega; ko vrtnice izginejo, veter odpihne le cvetove vrtnic, medtem ko ostale dele pusti pri miru, vsakič ob izginu pa se »sprosti silovita energija«, ki ni »ravno nasilna, vendar neomahljiva in učinkovita, korenita«. Od kod možem tajne policije posebni čini? Nekdo jim jih je vendar moral dodeliti! A kdo? Katera smrtna oblast bi sploh premogla takšno moč, da bi po izginu nečesa napravila, da to izgine tudi iz src in spominov ljudi, to pa zopet na že skrajno mističen način: »Meni pa ni pomenil nič, v srcu nisem začutila, da bi bil lep ali ljubek, da bi ga rada imela.« Ko izginejo fotografije, postanejo »samo še kos gladkega papirja« in v srcu ostane »luknja več«, in ko sredi zime izginejo koledarji, pomlad ne nastopi. Kdo bi sploh imel od tega kakšno korist?

S tem Tihi kristalizaciji uspe zgraditi občutek preteče groze, ki izvira iz neznanega in tujega. Iz nečesa, kar bralec želi spoznati, a se to z vsakim namigom le še bolj izmakne. Vendar pa je groza le en občutek, ki ga neko delo lahko zbudi v bralcu, in kadar je edini, ne more izrabiti vsega svojega potenciala. Izgini, ki postajajo čedalje bolj ekstremni in nenavadni, sicer porajajo vprašanje, kaj vse še lahko sledi, a so zaradi številnih lepih trenutkov in poglobljenih empatičnih odnosov med liki le še strašnejši. Izgin vrtnic je toliko bolj občuten in žalosten, ker protagonistka opazuje reko, ki nosi lističe vrtničnih cvetov, in pomisli, da še ni videla lepšega izgina. Ko zima še kar traja in je pridelkov malo in je vsega živeža čedalje manj, protagonistka kljub pomanjkanju išče darilo in razne sestavine, da bi dedu pripravila praznovanje za rojstni dan, ki se ga zaradi izgina koledarjev še komaj spomni in ga bo do naslednjega leta najverjetneje že pozabila. In ko ded za rojstni dan prejme »lajnico«, ki naj bi že davno izginila, nanjo gleda z začudenjem in očaranostjo, čeprav bi bila v svetu brez izginov (sploh pa v našem materialnem in potrošniškem svetu) povsem običajna stvar.

Ne verjamem v postapokaliptične in distopične zgodbe, v katerih je vse vedno le slabo in ubija dušo. Tiha kristalizacija prikaže grozen in negotov svet, v katerem nikoli ne veš, kdaj boš ob poklic, kdaj boš še zadnjič videl svojo najljubšo rožo ali kdaj boš praznoval svoj zadnji rojstni dan, preden na koncept rojstnih dni nasploh pozabiš … in kljub temu človek v tem svetu najde razloge, da bi živel in praznoval in cenil lepe prizore in ljudi, ki jih ima rad. Vprašanje je le, kako dolgo bo lahko živel v miru in se ne zmenil za vse, kar se godi zunaj. To je vprašanje, ki si ga je verjetno zastavil marsikdo v času politike nadzora in absolutističnih oblasti. To je konec koncev nekaj, kar se lahko danes vprašamo tisti, ki živimo bolj ali manj udobna življenja, medtem ko za neke druge ljudi – niti ne tako daleč stran – svet razpada. In to je vprašanje, ki si ga zastavi tudi Tiha kristalizacija.

Da bi se laže sprijaznili s stanjem svojega sveta in vsemi luknjami, ki jih izgini pustijo za sabo, si prebivalci otoka prigovarjajo »Saj pozabljanje in izginjanje ni nič tako strašnega« in »Saj bo še vse v redu«. To je povsem človeško in razumljivo – to počnejo, da bi se obvarovali pred bolečino ob postopni izgubi vsega, kar jim je kdaj kaj pomenilo. Človek se na vse navadi in vse hitro sprejme, sicer propade, ta propad pa v primeru romana tajna policija le še pospeši in otočanom ne prepusti druge izbire. Ob neki priliki pripovedovalka pomisli: »Strašno boleče se je izgubiti, toda izginom sama ne morem kljubovati.« Po eni strani »stvari izginjajo veliko hitreje, kot nastajajo«, kar pri mnogih vzbuja tesnobo in nelagodje, a hkrati se kot posamezniki ne počutijo zmožne kljubovati tajni policiji, kaj šele izginom samim, ki so neomajni, kakor narava sama. Obenem pa še vseeno ni vse tako hudo, da si ne bi mogli reči »saj bo še vse v redu«, ravno zaradi tega pa ne čutijo potrebe, da bi se uprli in tvegali za boljši svet.

Morda prebivalci otoka niso visoko razvita civilizacija konjev, a Tiha kristalizacija kljub temu v swiftovskem stilu predstavi otok kot prizorišče precej drugačne družbe, ki pa v svoji drugačnosti nosi nekaj temeljno človeškega. Kdo nadzira tajno policijo, love na spomine, kaj je namen izginov in od kod izvirajo, pa na koncu koncev sploh ni pomembno – pomembni so le odnosi med navadnimi ljudmi v težkih in negotovih časih, zaradi česar je roman relevantno in koristno branje za sodobni čas.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.