Pisatelj o pisatelju

Ideja dogodka, ki je obljubljal iskrivost in pronicljivost, je približno takšna: romana Samo pridi domov Andreja E. Skubica in Nemir Miriam Drev sta pri založbi Modrijan izšla skoraj istočasno, avtorja pa sta lahko deli drug drugega prebrala že pred tiskom. Na četrtkovem literarnem večeru bi si tako naj zastavljala vprašanja o pisanju, likih, zgodbi ter podala svoja mnenja o prebranem. Zanimiva zastavitev, ki se je porodila v času presežka konvencionalnih predstavitev knjig in literarnih večerov, se je tekom večera kaj hitro zazdela nekoliko nedomišljena. Avtorja sta bila, vsaj če sodim po neprijetnih tišinah, vidno zmedena, k čemur je bržkone pripomogla odsotnost moderatorke, ki je v prvih minutah dogodka oba gosta zgolj formalno predstavila.

Pa vendar, dogodek je bil prvi te vrste in vprašanja med pisateljskima kolegoma so bila kljub vsemu nekoliko drugačna kot tista, ki smo jih sicer vajeni na literarnih večerih (bržkone je bil to tudi eden od smislov celotnega dogodka). Tako so Skubica zanimala ozadja raznih likov iz romana Nemir, Miriam Drev pa, ob priznanju, da ji dajanje naslovov svojim tekstom dela preglavice, denimo izbira naslova Samo pridi domov. Pogovor je nekoliko zaživel, ko sta si avtorja izmenjala vprašanja o preučevanju faktografskih podatkov, potrebnih za pisanje romana. Skubic je tako povedal, da je, ker je v središču njegove zgodbe odvetnik, tekst pred izdajo prebrala celo pravnica, ki mu je dala nekaj potrebnih nasvetov, medtem ko je Miriam Drev sama raziskovala nekatere zgodovinske vire in zapise o različnih kulturah, ki so služili za prepričljivo podajanje zgodbe, razpete med različne kulturne sfere in z različnimi zgodovinskimi ozadji.

Tako smo, denimo, sicer izvedeli, da je bil eden od predlaganih naslovov s kresnikom ovenčanega romana Koliko si moja? celo Permafrost, ali pa, da je glavna junakinja v romanu Nemir povzeta po neki resnični osebi. Žal pa bi težko rekli, da smo izvedeli kaj več kot to, saj je bilo izmenjave mnenj med pisateljema, v očitni zadregi, hitro konec – nenazadnje, kakšno zagotovilo ima organizator dogodka, da se lahko razvije debata? Lahko se zgodi, da avtorjema sploh ni všeč, kar sta prebrala in tako ne najdeta dobrega razloga za pogovor.

Nato so sledila vprašanja publike, katere predstavniki so po večini imeli kakšno vlogo pri pisanju in izdaji obeh obravnavnih romanih. Zakaj velja to poudariti? Ker je za tak tip pogovora morebiti nekoliko nesmotrno izbrati teksta, ki ju (vsaj pred dogodkom) še ni bilo mogoče dobiti v knjižnicah, pa tudi časa za nakup in branje ni bilo dovolj, zaradi česar je bil pogovor za zunanjega opazovalca, ki romanov še ni uspel prebrati, nekoliko preveč zaprt in samozadosten. Vprašanja, ki so se v veliki meri navezovala na tehnične podrobnosti, pa so hkrati stežka zadostila želji, da bi o romanih izvedeli kaj takega, kar bi nas prepričalo, da bi knjigi sploh vzeli v roke.