O stičiščih med panonskim morjem in zemljo

Dušan Šarotar, Ne morje ne zemlja. Novo mesto: Goga, 2012. (Goga)

Miša Gams

Samo tih kamen in pesem ležita v vseh svetovih hkrati

 Dušan Šarotar v svoji novi knjigi z naslovom Ne morje ne zemlja potuje skozi odlomke iz svojih prejšnjih del in izrisuje podobe svoje notranje pokrajine. Čeprav se bralcu ob prebiranju te suhljate knjižice zazdi, da se okrog pisatelja izrisujejo koncentrični krogi, ki se začenjajo v mitološkem spominu nekega zatajenega naroda in se skozi zoževanje na prekmursko dušo končujejo v  krogu družinskega spomina ter osebne izkušnje, se skozi branje kmalu zave, kako je avtor sam arhitekt svoje geografske pokrajine, ki jo skozi različne izkušnje doživlja na tisoč različnih načinov.

Milina in duševni mir, ki vejeta iz njegovega pisanja, sta zgolj navideznega značaja in preproste, »dvodimenzionalne«, skorajda plastične fotografije, ki se pojavljajo znotraj knjige kot kontrapukt poetični barvitosti teksta, ne morejo prikriti duševnih ran in razpok, ki se kažejo v njegovem pisateljskem opusu. Zdi se, kot da nas želi avtor z navajanjem že prežvečenih citatov iz svojih prejšnjih del nekako pretentati, in težko se znebimo občutka, da si Šarotar postopoma z njimi (od)kupuje čas in spomin, ki ni njegov, saj se je že preselil v domeno kolektivnega. Vse, kar mu ostaja je,  da v neskončnost govori o tistem, kar je neizrekljivo in da ponavlja ene in iste ugotovitve, ki so nekoč morebiti delovale celo travmatično, zdaj pa mu iz neznanega razloga predstavljajo izvor miru in ugodja.

Res je, da avtorju s pomočjo koncentričnih krogov, ki jih vseskozi potrpežljivo plete, uspe skvačkati smiselno zgrajeno pajkovo mrežo, vendar kaj mu to pomaga, če se vanjo ne zaplete nobena muha. Bralec lahko najde svoj moment identifikacije z avtorjem skozi občudovanje lepot prekmurske ravnice ali pa se tudi sam z nostalgijo spomni svojih otroških izletov na morje, da pa bi od njega pričakovali, da v polni meri razume in dojame, kaj se je zgodilo  26. aprila 1944, ko so nacisti deportirali vse prekmurske in medžimurske Jude v Auschwitz, med njimi tudi avtorjevega dedka, je preveč utopično pričakovanje. Ni važno, kaj izpovemo, temveč kako to povemo. Ta zapoved ne velja samo za pedagoge in marketinške »guruje«, temveč tudi za literarne ustvarjalce in na splošno za vse umetnike. In Šarotar bi kot izvrstni pisec lahko naredil korak naprej, če bi v svoje pisanje poleg poetičnih refleksij vključil še kakšno prispodobo, metaforo ali komično »usedlino«.

V svojem, tematsko sicer dokaj razgibanem tekstu, ki na eni strani meji na pesem v prozi, na drugi pa na filozofski esej, se loteva tudi tem, ki bi lahko ob ustreznejših primerih pritegnile tudi najmlajše generacije. Tako se na več mestih, bolj ali manj spretno, loteva vprašanj pisateljevanja: »Zato tudi pisateljevanje razumem v nekem razširjenem smislu kot mojstrstvo za besede; in sodobni svet je vedno bolj narejen iz besed, zato bodo nekoč pisatelji njegovi varuhi, serviserji in zdravilci, vendar svet tega morebiti še ne ve.« Ali pa na drugem mestu, ko povsem umestno pokaže na pomembnost ohranjanja osebne izkušnje v zgodovinskem merilu: »Vsak človek je pomemben že zato, ker je. Ampak umetnik je bistven zato, ker rešuje zgodbe, priča o tem, da je nekaj bilo. Človeštvo mora imeti svoje umetnike, da mu darujejo svoj glas. Drugače ne gre. Kaj bi se zgodilo s porabskimi, koroškimi, tržaškimi in argentinskimi Slovenci, če ne bi imeli nobenega pisatelja? Čez pet let jih ne bi bilo več.« Vendar pa na drugem mestu spet zatrjuje, da pri pisateljevanju vendarle ne gre zgolj za ohranjanje spomina: »Pisatelji so pričevalci notranjega sveta. To ni zgodovina, niti zgolj ohranjanje spomina niti popravljanje krivic, alibi kulture, prej obratno, gre za ohranjanje občutka, za ubeseditev nevidne pokrajine, ki raste v nas in nas neskončno presega. Samo tih kamen in pesem ležita v vseh svetovih hkrati.«

Tako kot se je panonsko morje izsušilo, da je naredilo prostor za novo pokrajino, tako se je izsušil s spominom (pre)obremenjeni patos in dal prostor preprostim zenovskim resnicam in pisateljski kreaciji. Kljub vsebinski nekonsistentnosti in nekaterim klišejskim poetičnim izrazom je knjiga Ne morje ne zemlja zanimivo poletno branje, o čigar teži (ali lahkotnosti) lahko presodite sami …

O avtorju. Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka, pogovor z namišljenim prijateljem itd. V prostem času kdaj napiše tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nihanje samotnih teles

    Ana Lorger

    Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

Izdelava: Pika vejica