»nekako zunaj sveta«

Ana Pepelnik v osmi pesniški zbirki V drevo nadaljuje z raziskovanjem meja jezika in pomena. Zbirka je organsko nadaljevanje tem, ki jih je razpirala že v predhodni pesniški knjigi to se ne pove (LUD Literatura, 2023), vendar še izraziteje poglablja razmerje med izrekanjem/pisanjem in pomenom izrečenega/zapisanega. Izkušnja jezika kot izmuzljivega orodja prenosa je v tej zbirki neločljivo povezana s samo strukturo pesmi, ki razpadajo, se zatikajo, ponavljajo in se istočasno vzpostavljajo kot stalna vaja v zapisovanju. S tem pa zbirka odpira čisto ontološko vprašanje: kaj pesem sploh je in komu govori: »to da stojim pod drevesom in gledam gor veš zato / ker o tem pišem ne veva pa kaj je drevo kaj je tisto / kar dela drevo v tej pesmi […] in kaj je tisto kar nagiba človeka da besedo uporabi da ji reče beseda postala boš pesem«.

Razmislek o zmožnosti in omejenosti jezika se v zbirki poglobi z vpeljavo pesmi kot sogovornice, s katero lirski glas ne komunicira zgolj v metaforičnem smislu, temveč kot s subjektko. V pesmi »brez konca« avtorica zapiše: »ampak ne vem kje je tisto kjer sva se enkrat ustavili si gledali v oči nekam v / notranjost in nisem niti sanjala kako globoko vate se lahko strmi nekako brez / konca si«. Pesem v tem primeru ne deluje kot posledica notranjega sveta lirske subjektke, temveč kot samostojna entiteta, ki omogoča varno bivanje v nestabilnem svetu. Zbirka tako pesem vzpostavlja kot prostor in kot relacijo, ki je odvisna od nenehnega vztrajanja v poskusu. Vzporedno in skoraj neločljivo se, podobno kot v prejšnji zbirki, tudi v tej vprašanje pisanja kot načina približevanja bistvu prepleta s povsem vsakdanjimi, bivanjskimi vprašanji minljivosti, staranja, smrti in sreče. Ta zaobjamejo širok diapazon čustvenih leg, od obupa, malodušja, negotovosti do občudovanja in ljubezni.

Posamezne pesmi se gosto raztezajo preko več strani in mestoma sledijo logiki kopičenja hipnih in kontradikcij polnih asociacij, ki jih zlasti proti koncu zbirke prekinejo enovrstične pesmi v obliki retoričnih vprašanj. V tem smislu je oblika pesmi odraz bivanjske izkušnje, torej fragmentiranosti, negotovosti in nenehne preobrazbe. Ob prvem branju tako zlahka pustijo v prvi vrsti čutni vtis valovanja besed z vmesnimi zatiki, kot bi v mirno morje nekdo vrgel kamen, ki za hip razbije ustaljeno gibanje vode. Proti koncu zbirke te razpršene oblike nadomestijo  enovrstični zapisi, pogosto v obliki retoričnih vprašanj, ki še dodatno izpostavljajo pesem kot proces, kot utripajoč trenutek iskanja.

Ana Pepelnik: V drevo

Mesto nastanka pesmi se zdi kot nestabilen, začasen prostor, kjer besede kot da valovijo in se vzpostavljajo sproti kot tok misli, ki ga zaznamujejo prekinitve, nekonsistentnost, ponovitve in nepredvidljivost: »in tukaj lahko vidiva da / se tudi v tej pesmi ponavlja moje besedišče se vrti / ampak to ni nič groznega to je normalno ker sem iz / iste snovi že ves čas«. Neustavljivo gibanje, pretakanje, spreminjanje in nepredvidljivost so ponazorjeni z motivi iz narave, kot so nebo, svetloba, drevesne krošnje, morje in letenje ptic. Tako se skozi zbirko razraščajo precej abstraktne pesmi, vanje – z izjemo nekaj fragmentov v posameznih primerih – vstopa razmeroma malo zunanjega dogajanja. V zbirki tako pride do izraza tudi odnos do poezije in samega postopka pisanja, ki da je odmaknjen od zunanje stvarnosti, »tam zunaj sveta ki mi ni / več všeč ki mi pravzaprav nikoli ni bil všeč ker se v / njem nikoli ni še nič zares spremenilo«. Odnos do pisanja, predvsem zagon in nuja po zapisovanju, je lirski subjektki neodtujljiv: »ampak ves čas gre v bistvu sam za to da hočem govort / s tabo nenehno govorim s tabo.« Tako premisleku o načinu, pomenu in odnosu do pisanja nameni bistven napor, na mestih, kjer je izražen odnos do (še vedno abstraktnega) zunanjega sveta, pa je ta predstavljen predvsem površinsko in splošno: »človek je pizda kot vemo odkar je prvič poštekal da je to kar / gori ogenj in ga prižgal.«

Kot eno pomembnejših se tekom zbirke zastavi vprašanje odnosa med lirsko subjektko in pesmijo, ki v svojem bistvu ponazarja odnos izrekajoče se subjektke do sveta in do ljudi v njem. Ob tem je že omenjena posplošenost morda predvsem v napoto: subjektka, ki se izreka, vselej zaseda neko mesto, besede, ki jih pri tem uporablja, tako niso naključne, prav tako nista naključni njihova sopostavitev in mreža pomenov, ki jih na koncu tvori posamezna pesem ali zbirka. V tem se izrišejo konture, ki me kot bralko pritegnejo bolj kot posplošitve. Te sicer omogočijo, čeprav so nekoliko klišejske, možnost površinske identifikacije, a dlje od hipnega strinjanja ne sežejo: »jaz pa mam več 1000000000 ljudi in nad nami nešteto x zvezd in vsi imamo vso to bolečino vmes.«

Kar zbirko dvigne, je njen podtekst, kjer se zagata ubeseditve čutnih zaznav in samega procesa pesnjenja na videz sproti razreši skozi vztrajanje v kontradikcijah: »in to da zaključim / čeprav ne zares ker v zaključke ne verjamem ker v / konce ne verjamem in ja saj vem da je v tej pesmi ponovljeno / ampak zdaj malo bolj natančno in bolj zares.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.