Mečevanje po pesniško: s fanfarami in rožo

»Mnogi pesniki iz Marpurga danes potujejo na pesniške turnirje in si je že marsikdo med njimi prislužil zlato rožo, to je prvo nagrado v imenitnih tujih mestih,« je vodilo in vzgib preminule mariborske pisateljice Zlate Vokač Medic za vsakoletno pesniško tekmovanje, ki ga je pred trinajstimi leti idejno zasnovala Zora A. Jurič, že od leta 2006 pa poteka pod okriljem mariborske Založbe Pivec, ki prav letos praznuje deseto obletnico obstoja. Ob tej priložnosti je direktorica založbe, Milena Pivec, za dolgoletno podporo Pesniškemu turnirju prejela broško zlate vrtnice

Kljub železnemu in temu primerno predvidljivemu scenosledu prireditve: začetni nagovori (letos na račun manjkajočih, redkobesednih ali popolnoma molčečih govornikov »haikujsko« kratki, če povzamem besede rektorja mariborske univerze Danijela Rebolja), predstavitev izbranih dvanajstih finalistov in finalistk z branjem in kratkim intervjujem, vmes malo muzike (tokrat s Severo Gjurin in Dejanom Lapanjo), kratek pogovor z osrednjim pesniškim gostom oz. gostjo turnirja (tokrat z Bino Štampe Žmavc), fanfare in končno – po dobrih dveh urah in nekoliko zaležani zadnji plati – podelitev nagrade (tukaj predhodnemu šepanju kondicije in čakanju v nizkem štartu v smeri »izhod« publiki z manj literarne vzdržljivosti niti ni kaj zameriti). Uradnemu delu sledi še obligatorno druženje ob kozarčku in tračanje na račun izbranih in neizbranih, ovenčanih ter »ponižanih in razžaljenih«. Skratka, človek bi si lahko rekel, »danes pesniški turnir in nikoli več«, ampak dejstvo je, da prireditev vsako leto skoraj do zadnjega kotička zapolni mariborsko Kazinsko dvorano in da gre najbrž za enega najbolj obiskanih pesniških večerov v Sloveniji (kar bržkone drži tudi mimo dejstva, da si vsak od nastopajočih pripelje svojo navijaško ekipo).

Ker so se vzporedno s pesniškim turnirjem v organizaciji MKC-ja začeli tudi 16. slovenski dnevi knjige v Mariboru, ki jih Mariborčani obhajajo pod sloganom »Čas za akcijo«, se je tudi na pesniškem turnirju spraševalo po »družbeno odgovorni književnosti«, ki pa se je kaj kmalu na primeru pesmi finalistov zaključilo z nespektakularno in prežvečeno ugotovitvijo, da je večina izbranih pesmi pravzaprav intimističnih, umaknjenih v zasebne prostore in pokrajine onkraj družbene akcije. Pozabilo pa se ni niti na drugo večno temo slovenskega politično korektnega literarnega diskurza, na zastopanost finalistov po spolu, kjer so bile bistveno v premoči ženske z vodstvom 8 : 4. Vsekakor poskušam verjeti, da je ta podatek substancialno pomemben za kozmični ustroj slovenskega pesništva, če se ga že ne da unovčiti na kakšni športni loteriji, kar bi bilo v teh časih morda bolj dobrodošlo.

Onkraj tematskih osmišljanj pa lahko z literarnokritiškega stališča pritrdim splošni ugotovitvi literarno podkovanih in rednih obiskovalcev Pesniškega turnirja, da so bile izbrane pesmi, torej prave »protagonistke« večera, po večini izjemno kakovostne in evidentno boljše od lanskoletne bere. Na tem mestu bi izpostavila predvsem pesem s pomenljivim naslovom »Topografija duše« Davida Bandlja, nežno poetologijo »sledi« »B(l)ack to light« Simone Kopinšek, pretresljivo ubesedeno stanje popolne samote v pesmi »Predhodnost« Petre Koršič, tenkočutno apologijo trenutka v pesmi »Vrtoglavica« Danice Križanič Müller in poetični popis krogotoka življenja v pesmi Predali Katjuše Trampuž. Po mnenju strokovne žirije, ki so jo letos sestavljali Borut Gombač, Irena Novak Popov in Zoran Pevec, si je prvo mesto zaslužila pesem »Miza za dva, pri oknu« mlade mariborske pesnice Lucije Mlinarič. Gre sicer za dramaturško domišljeno kompozicijo pesmi v prozi, ki tematizira različne plati ljubezensko-človeškega odnosa med dvema, po svojem bistvu osamljenima in odtujenima človekoma, moškim in žensko, ki pa po mojem mnenju kakovostno bistveno ne odstopa od zgoraj izpostavljenih pesniških stvaritev. Bolj kot sama pesem ob avtoričinem nastopu me je prepričala utemeljitev strokovne žirije, ki jo je prebrala Irena Novak Popov in v kateri so žiranti med drugim zapisali: »Naslov pesmi ›Miza za dva, pri oknu‹ zveni kot napoved najbolj zaželenega, najdražjega prostora v restavraciji. […] Pesem v prozi v štirih kiticah zariše na štiri dni zgoščeno dogajanje, zbliževanje in nato oddaljevanje para. Proces nastajanja in zamiranja njunega odnosa oblikujeta dve vodilni, povsem vsakdanji, a pesniško učinkoviti podobi, to sta miza in z njo povezano sedenje, prisedanje in druženje ter vilice […]. Vilice tukaj delujejo hkrati srhljivo in nežno. Z obema podobama oz. predmetoma je na prvi pogled preprosta in večna ljubezenska tema mojstrsko razvita. Ljubezen se sprevrže v nekaj vse manj zaželenega, vse bolj tujega in skoraj fantastičnega. […]«

Mimo žirije pa je priložnost za glasovanje tudi letos dobilo občinstvo. Od 216 glasovnic je največ, petdeset glasov prejela nekoliko stereotipna ljubezenska miniatura terapevta in pesnika Štefana Titana z naslovom »Nekoč« (ugibanja o velikosti gospodove navijaško-terapevtske ekipe so še dolgo v večer zaposlovala postturnirske špekulante). Pravi literarni sladkorček pa je bil nastop pesnice Bine Štampe Žmavc, samohodke na slovenski literarni sceni, ki je na kratko spregovorila o svojih začetkih v prostem verzu, s katerimi je zaslovela kot »najbolj radikalna pesnica na gimnaziji«, o srečanju s sonetom in klasičnimi pesniškimi formami, o težavah z vlogo obstranca v interesno in politično obarvanih kulturniških krogih in o novi, precej drugačni pesniški zbirki Ogledalo zraka, ki je tik pred izidom.

Ni kaj, kondicijsko zahteven večer, posvečen poeziji, je z vidika organizatorjev in obiskovalcev – pri slednjih tudi v materialnem smislu – zagotovo uspel. Zaključujem pa s slikovitim, v kleni mariborščini zapisanim komentarjem gospoda iz vrste za mano: »Čuj, toti so bli pa dolgi, ampak vredi je blo. Anica, da ne boš pozabla one knjige, ko jo talajo.« Le kdo bi lahko v en sam stavek bolje strnil cel večer?