Matjaž in Jelena Bertoncelj: Trobentica

Sama naslovnica ni ravno lovilec oči, zato pa notranjost izgleda precej bolj obetajoče – na hitro vržen pogled razkriva živahnost v barvi in dogajanju. Mimogrede, delitev dela med na naslovnici navedenima avtorjema Matjažem in Jeleno Bertoncelj je sledeča: on je pisal in risal, ona barvala. Ampak bolj natančen pogled vendarle razočara, nikakor ne v celoti, deloma pa že, čeprav je v tem primeru morda to v veliki meri stvar pričakovanja. Po uvodnih besedah sem si namreč predstavljala stripovske prigode in nezgode prvošolke Trobentice, začinjene s kakšno pobalinsko domislico, s kakšnim smešnim preobratom in podobnim. Saj se tudi to najde in tiste epizode so fine, slabši priokus pa pustijo pretirano oziroma eksplicitno didaktične, recimo že prva, ki otroka pouči, da se je treba ljudem, ki so z nami prijazni, vedno zahvaliti in da je treba ljudi nagovarjati z besedico prosim. Marsikateri strip nam torej polaga na srce, kaj je prav in kaj ne ter kaj se spodobi, kar bi sprejemala z lažjim srcem, če bi bil stripovski album podnaslovljen otroški bonton ali kaj podobnega. Saj vem, stripi so v petletnem obdobju (2005–2009) nastajali za revijo Trobentica in so bili bržkone pisani precej namensko, po naročilu (strip o prvem šolskem dnevu, strip o novem letu, strip z ekološko tematiko, strip o hišnih ljubljenčkih itd.) in so v kontekstu revije verjetno tudi povsem v redu funkcionirali. Kot samostojen stripovski album pa Trobentica ne prepriča v celoti, navsezadnje so tudi nekatere ne-didaktične epizode, če jih smem spet tako imenovati, precej puste, torej brez kakršnegakoli idejnega, jezikovnega ali kakšnega drugega presežka. Trobentica s svojo poudarjeno spoznavno in etično funkcijo torej vzdrži predvsem kot poučen in vzgojen strip.