Kritika von Spatz

Če bi povzel zgodbo Klinike von Spatz, bi bilo to videti nekako takole: Vsem dobro znan risar Walt Disney doživi živčni zlom, in da bi okreval, ga soproga odpelje v psihiatrično kliniko Margarete von Spatz. Tam Walt prijateljuje s še dvema umetnikoma, Tomijem Ungererjem in Saulom Steinbergom. Rišejo drug drugega, rišejo vedra, sinice in podlasice s hecnimi klobuki. Ležijo v posteljah, pokriti z odejami. Ležijo v posteljah in gledajo v strop. Rišejo pse v obliki klobas in rišejo dejanske klobase. Plavajo, jemljejo droge in Waltu ne uspe dokončati njegovega stripa. Spet rišejo in komentirajo risbe drug drugega. Potem Walt govori o sanjah, ki ga morijo, ter o svojih izkušnjah z letali. Preden se od svojih novih prijateljev poslovi, ustvarja tudi iz plastelina in nato prispe domov.

Stripovska pripoved se odvije skozi dialog med risbo in besedo, tako da njegova vsebina odseva v obliki in v načinu, kako je podana. Vendar v tej kritiki temu ne bom posvetil bistvene pozornosti. Anna Haifisch to vse seveda ima – ko je kakšen lik žalosten, se topi oziroma joče tudi pogovorni oblaček, in ko vsi osrednji umetniki vzamejo apavrin, njihove oblačke zapolnijo psihedelični vzorci, ki kljub živosti barv skozi celoten strip še vedno izstopajo. Še in še je primerov, ki bi jih lahko izpostavil, in par se jih bo verjetno neizogibno znašlo tudi v nadaljevanju te kritike, vendar to samo po sebi ni tisto, kar dela Kliniko von Spatz posebno in drugačno od vseh drugih dobro izvedenih umetniških stripov.

Četudi ima Waltova zgodba jasen začetek in jasen konec in čeprav se v ozadju te zgodbe ves čas poraja tematika izgorelega umetnika, ki se sprašuje po smislu svojega ustvarjanja in obstoja, se posamezne epizode, ki sestavljajo Kliniko von Spatz, lahko na prvi pogled zdijo povsem naključne, kot da stojijo same zase in se na noben način ne povezujejo v logično celoto. Vendar pa se nekatere epizode sklicujejo na prejšnje, kar ustvari vtis, da čas med njimi vendarle mineva in da se zgodba razvija v neko smer – tako na primer v neki povsem naključni epizodi psihiatrinja Margarete von Spatz Waltu, ki je v tem trenutku še posebej obupan nad svojim risanjem, kot alternativo predlaga plastelin in kiparjenje.

Nekaj epizod pozneje sledi še ena, sama po sebi spet povsem naključna epizoda, naslovljena »Oče neke miške«, v kateri Walt oblikuje plastelinsko gmoto in ob tem premišljuje, ali ima njegova umetnost sploh kakšen smisel.

Zatem lahko v ozadju raznih prizorov opazimo njegove plastelinske stvaritve, kar pa že namiguje na eno od posebnih potez tega stripa – Klinika von Spatz ni zgodba, ampak je prostor.

Klinika Margarete von Spatz je prostor, ki ga izkusimo skozi razne utrinke v življenju Walta in drugih tamkajšnjih umetnikov. Z vsako epizodo o tem nenavadnem prostoru v rumeni, beli, rožnati, modri, rdeči in beli barvi izvemo več, ne sestavljajo ga samo umetniki, ki v njem preživljajo svoje eksistencialne krize, pač pa tudi njihove stvaritve, pa vse govorice o neznanih mecenih, »bogatih sponzorjih«, »njihovih pohlepnih dedičih« ter vse, kar bo pozoren bralec našel v ozadju risb: sence hribov v oknih hiš, razne knjige, ostanki kitajske hrane, prečrtane stripovske strani, zaskrbljen slonček, vrečka bombonov Haribo in celo kakšna stripovska ikona.

Navidezna naključnost pa igra pri vsem tem še eno vlogo – z naključnostjo se Klinika izogne temu, da bi svet zgodbe obstajal zgolj zato, da bi se v njem lahko odvila zgodba, in bil kot tak prav v ničemer podoben resničnemu svetu, v katerem je vse manj strukturirano in kjer smisel obstaja, le če ga sami (iz)najdemo.

To pa tudi dobro odseva Waltovo počutje: Walt se ves čas sprašuje po smislu, njegovim vprašanjem pa odgovori ne sledijo. Walt, ki se ga fokalizacija le ohlapno drži, je torej ujet v serijo nenavadnih dogodkov, brez pravega začetka in konca, brez smisla, in v tem sta si z bralcem podobna. Še celo na koncu, v zadnji od epizod, ko se Waltovo zdravljenje konča in se vrne v življenje, v svoj studio, vse gori in vlada nered. Smisla sploh ni na spregled.

Klinika von Spatz nima resnične fabule, v resnici je prej nekakšen mozaik, je celota, sestavljena iz na videz nepovezanih delcev, ki so obenem čudoviti in bizarni. In kot pri mozaiku tudi za ta strip velja, da se celotna podoba pokaže šele, ko si ga ogledamo od daleč. V primeru Klinike von Spatz se tako sprva zdi, da sta osrednja Walt in njegova zgodba, v resnici pa je podoba širša od njega samega in njegove »zgodbe«. Prikazuje namreč kliniko, na katero namiguje že naslov. Klinika pa je, tako kot naš svet, kraj, ki je lahko tudi lep in v katerem se ljudje klatijo skozi življenje, sprašujejo po smislu in si zastavljajo pomembna vprašanja, na katera ne dobijo odgovorov.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.