Kontrakulturni lovecraft

Michel Houellebecq je esej o kultnem piscu weird, grozljivega in zgodnjega znanstvenofantastičnega žanra H. P. Lovecraftu napisal na začetku svoje pisateljske kariere. V uvodu ga označi kar za svoj prvi roman, »roman z eno samo osebo«, ki naj bi povedal faktično resnično, bolj ali manj zaokroženo zgodbo o svojem glavnem liku. A ker je Houellebecqov »roman« selektiven in sežet, celo telegrafski, ga je primerneje označiti za biografsko-literarni portret. V njem Houellebecq v občasno težko pregledni, asociativni in impresionistični strukturi sproščeno manevrira med interpretacijo ključnih detajlov iz Lovecraftove biografije (kolikor je bila ta znana v času njegovega pisanja) ter pronicljivo estetsko analizo temeljnih izhodišč in značilnosti Lovecraftove fikcije. Lovecrafta upodobi kot reakcionarnega upornika, ki je prav iz aktivne mržnje do moderne liberalne družbe spočel žanrski novum, ki je skozi 20. stoletje postal del modernega kanona.

Biografa in njegov predmet druži očitna sorodnost. Houellebecq je kot enfant terrible sodobnega francoskega romanopisja zaslovel prav zato, ker se ne brani provokativnega kritiziranja družbe materialne blaginje in (po njegovem) moralne praznote. Vrednostni vakuum razlaga kot posledico kulture vsesplošne menjave, kjer je lahko predmet transakcije prav vsak vidik življenja – vse do medčloveških razmerij. Houellebecq o tem piše romane, Lovecraft pa naj bi vse skupaj gladko ignoriral: to je njegova prva uporniška gesta: »Nič v tem svetu ›transakcij‹ in ›transferjev‹ […] ga ni moglo pritegniti.« Od tod njuno zavračanje tega (beri: liberalno-kapitalističnega) sveta. Ko Houellebecq uvodoma raztolmači vire Lovecraftovega reakcionarstva, se takoj zastavi vprašanje, kako zelo se z njim identificira.

Toda kdor tu pričakuje knjigo o Houellebecqu, bo razočaran. Četudi gre za esej, posredovan skozi intimno osebno stališče, Houellebecqu uspe zapostaviti lastno persono in se preleviti v pripovedovalca Lovecraftovega življenja in literature – tj. tistih njunih vidikov, ki ga osebno najbolj fascinirajo. Poznavalci Houellebecqovih romanov bodo v eseju nedvomno našli nastavke idej, ki so kasneje preniknile v njegovo fikcijo (Houellebecqov romaneskni prvenec Razširitev področja boja (1994; slo. prev. Marko Trobevšek, Modrijan, 2004) je izšel tri leta po eseju o Lovecraftu). A esej ima samostojno vrednost in ne predpostavlja poznavanja Houellebecqovega preostalega opusa.

Houellebecqov esej je izšel sredi integracije Lovecrafta v moderni literarni kanon. Lovecraft je leta 1937, pri šestinštiridesetih, umrl v prepričanju, da bo njegovo pisanje zapadlo pozabljenju. Njegove zgodbe so bile namreč raztresene po šundovskih (pulp) oziroma žanrskih revijah (zlasti Weird Tales, v kateri je Lovecraft po njeni ustanovitvi leta 1923 objavil večino svojih zgodb). Za življenja mu knjige zgodb ni uspelo izdati. Toda v desetletjih po njegovi smrti je njegov sloves vztrajno naraščal, predvsem po zaslugi zvestobe mlajših kolegov. August Derleth in Donald Wandrei sta leta 1939 ustanovila založbo Arkham House prav z namenom izdajanja Lovecraftovega dela. Pomemben korak pri njegovem uveljavljanju v mainstreamu so bili trije zvezki njegovih zgodb pri založbi Penguin (1999–2001), naposled pa je Lovecraft z izborom zgodb vstopil v elitno zbirko Library of America (Tales, 2005) in tako dokončno obveljal za ameriškega klasika, kot pred njim njegov vzornik, ki je prav tako veljal za pisca šunda, Edgar Allan Poe.

Lovecraftov fikcijski univerzum, ki ga je njegov učenec Derleth poimenoval »Cthulhujev mit«, ne hrani le preštevilnih nadaljevalcev vse do danes, temveč se je iz literature prelil tudi v druge forme popularne kulture (film, televizija, namizne igre, video igre …). In največja čast: hibrid grozljivega in znanstvenofantastičnega žanra, ki ga je izpopolnil Lovecraft, je postal pridevnik: »lovecraftovski« so lovkaste pošasti iz drugih dimenzij, razplajanje ljudi s starodavnimi nečloveškimi vrstami, skrivnostni kulti primitivnih ali »degeneriranih« plemen, zmes trde znanosti in črne magije, nezamisljivo mogočni Nezemljani, ki jim ni mar za človeške zadeve ali pa hočejo ljudi popeljati v grozo neskončnega vesolja, nečloveške civilizacije iz temin geološkega časa, zakopane po vsej Zemlji.

Lovecraftova literarna kanonizacija je torej zaključena, vseeno pa se pogledi na njegovo delo niso pomirili. Njegova ekscentrična osebna ideologija, ki se je bolj ali manj prefinjeno prelila v fikcijo, ni danes nič manj kontroverzna. Ker Houellebecq naravnost uživa v seciranju najbolj kočljivih točk Lovecraftove ideologije in svojo interpretacijo zgodb gradi na njih, jih velja v nadaljevanju premisliti.

Za izhodišče vzemimo naslov: ta je vsekakor presplošen. Proti svetu, proti življenju? Lovecraft naj bi po Houellebecqu sovražil življenje na tem svetu; v svojem nihilističnem materializmu, ki si ga je izoblikoval s popolnim sprejetjem postavk moderne naravoslovne znanosti, zlasti astronomije in kemije, naj človeškemu življenju in delovanju ne bi pripisoval nobene inherentne vrednosti, kakor je nima obstoj nobene druge žive ali nežive materije. »Svet je zgolj bežna razporeditev osnovnih delcev. Prehodna figura na poti h kaosu, ki bo nazadnje prevladal. […] Vse bo izginilo. In človeška delovanja so tako prosta in brezsmiselna, kot je prosto gibanje osnovnih delcev.« Je to preprosto filozofija pesimizma ali nihilizma, za katero se izreka Rust Cohle v Pravem detektivu (2014)? Morda v osnovi res, a to je še najmanj zanimiv del Lovecraftove ideologije. Dlje pridemo z vprašanjem, do katerega sveta ima Lovecraft pravzaprav takšen odpor.

Lovecraftov odpor do življenja je v resnici odpor do modernega življenja, kot razloži Houellebecq. Do družbenega modela, ki ga je spoznaval v rodnih Združenih državah Amerike zgodnjega 20. stoletja: nominalni politični egalitarizem, reprezentativna demokracija, svobodni trg, spolno osvobajanje, slavljenje individualnosti in samouveljavitve posameznika, gon po materialni blaginji. Lovecraft je bil konservativno naravnan od malih nog: gojil je fantazijo, da je rojen v napačnem času, saj bi moral v resnici živeti kot angleški gentleman iz 18. stoletja. Kot član gibanja amaterskih novinarjev je svoje poglede priobčeval v lastnem časopisu The Conservative (1915–1923) in nasploh v člankih in pismih nadvse svobodno izražal svoja stališča.

Ta stališča je razvil in radikaliziral v reakciji na spremembe okrog sebe, na družbeni napredek, ki ga je imel – v nasprotju z znanstvenim – za napako ali utvaro, zato ga je upravičeno imenovati reakcionarja – v dolgi liniji, ki se vleče od protirevolucionarjev Bonalda in de Maistra v 18. stoletju do današnjega kulta »mračnega razsvetljenstva« (Dark Enlightenment). Toda v nasprotju z bolj tipičnimi literarnimi reakcionarji svojega časa se Lovecraft zaradi svojega materialističnega, scientističnega in antihumanističnega nazora ni mogel zazreti v dobre stare čase, ko naj bi bilo še vse na svojem mestu, ko je imel svet še smisel in so bile hierarhije še »naravne«. Kajti z Lovecraftovega stališča stare družbene hierarhije načelno ne morejo imeti nič večjega smisla ali trajnosti kot katerikoli drug pojav v igri materije. Nič »boljše« niso od česarkoli drugega, ne glede na to, kakšno grozo kdo občuti ob njihovem rušenju. Na primer ta ali oni Lovecraftov junak, po Houellebecqu odraz Lovecrafta samega, ki z grozo spoznava obete revolucije, ko bo svet spet padel pod vladavino amoralnih Starodavnih: takrat bodo ljudje »svobodni in nebrzdani in ne bodo razlikovali dobrega od zla, zakone in moralne vrednote bodo zavrgli in vpili bodo, ubijali in razuzdano veseljačili. […] [V]sa Zemlja bo zagorela v pogubni ekstazi svobode.« Paranoidna metafora boljševiške revolucije? Morda odmev razbrzdanega Jazz Agea? (»Cthulhujev klic«, iz katerega je citat, je nastal leta 1926.)

Lovecraftovemu konservatizmu torej manjkajo temelji – oziroma legitimacija. Lovecraftova sovrstnika T. S. Eliot in Ezra Pound sta gladko zavrnila ameriškost, se ustalila v Evropi in se tam skušala udomačiti v veliki zahodni tradiciji, preden bi jo pomendral Napredek – Eliot s poangleženjem in spreobrnitvijo v torijstvo, Pound pa z zavezo italijanskemu fašizmu, častilcu slavne zgodovine. Za Lovecrafta je bilo prav »čisto« angleško poreklo njegove rodbine eden najpomembnejših zakladov, a mu nikoli ni uspelo priti do Evrope. Kot deplasiran puritanski kolonist je ostal v divjini Novega sveta.

V fikciji si Lovecraft ne privošči eskapizma, ampak vrta še globlje. V zgodbi »Podgane pod steno« se pripovedovalec, Američan, vrne na rodbinsko posestvo v Angliji, od koder je njegov prednik v tragičnih in sumljivih okoliščinah prebegnil v Ameriko. Ko pripovedovalec obnovi posestvo, da bi tam preživel pokoj, ga začnejo mučiti zvoki v stenah, praskanje, ki ga vodi v klet, kjer odkrije plast za plastjo ostudne zgodovine svojega rodu. Regresija v preteklost, da bi tam našli izgubljeno veličino, vrlino in red, naleti na grozo in se konča z norostjo.

Lovecraftove fikcije ne bremeni le groza pred zgodovinsko regresijo, ampak tudi obsesija z atavizmom in degeneracijo, tako biološko kot kulturno. Groza pred telesnostjo – človeka v njegovi živalski naravi –, zlasti kadar ni normativna, je del Lovecraftove splošne mizantropije. Ljudje ga odbijajo, privlači pa ga negibno: predvsem geometrijske linije arhitekture. Houellebecq natančno razloži in na zgodbah ponazori vlogo arhitekturnega čuta pri Lovecraftu, ki se rad potaplja v predimenzionirano arhitekturo starodavnih gigantskih mest, ki so jih tuje rase postavile dolgo pred pojavom človeka, a tudi v znane gabarite krajev Nove Anglije. »Moje življenje se ne dogaja med ljudmi, ampak med prizorišči – moja lokalna čustva niso osebna, temveč topografska in arhitekturna,« piše Lovecraft v pismu iz leta 1926. Od tod njegova navezanost na rodni Providence in Novo Anglijo, brez katerih ni mogel živeti. (S. T. Joshi je svojo monumentalno Lovecraftovo biografijo temu primerno naslovil s citatom I Am Providence, 2010.) Kadar si Lovecraft to zada, mojstrsko poustvari lokalni kolorit, na primer v »Senci nad Innsmouthom«, eni njegovih najbolj napetih zgodb.

Odpor do človeške psihologije, nepripravljenost na empatijo: tudi tako mizantropija pri Lovecraftu preide v ksenofobijo in rasizem. Houellebecq meni, da se je Lovecraftov privzgojeni tihi odpor do »drugačnih« (neanglosaških priseljencev v ZDA, temnopoltih Američanov) prelevil v aktivno sovražnost zaradi dveh let bivanja v New Yorku po poroki leta 1924. Po njegovem je prav Lovecraftovo rasno sovraštvo prispevalo tisto iskro, ki je zanetila njegove največje zgodbe, »velike tekste«, ki jih je napisal v desetletju po vrnitvi v Providence leta 1926. Ta interpretacija je ena najbolj vprašljivih v eseju. Nedvomno se v več znanih in manj znanih zgodbah pojavljajo motivi zločestega rasnega mešanja (»Dejstva o pokojnem Arthurju Jermynu in njegovi družini«, »Senca nad Innsmouthom«) in rutinsko povezovanje temnopoltih s primitivnostjo, surovostjo, neciviliziranostjo in čaščenjem zlih bogov (»Cthulhujev klic«). Vendar Lovecraftov osebni rasizem in belski (ali bolje: anglosaški) supremacizem ne požreta kar vse njegove fikcije in težko bi rekli, da animirata vse njegove velike zgodbe. Včasih se integracija tujosti ponuja tudi dvoumno, kot nekakšna osvoboditev: na primer v »Senci nad Innsmouthom«, kjer pripovedovalec na koncu odkrije, da je sam hibrid, in se veseli večnega življenja na morskem dnu.

V petih od osmih »velikih tekstov« Lovecraftovega zrelega obdobja (1926–1934) rasistične ali mizantropske vsebine ne igrajo bistvene vloge. V njih gre za golo kozmično grozo, po kateri je Lovecraft najbolj zaslovel. Njegova zadnja velika zgodba, »Senca iz brezna časa« (1934), kjer se protagonistova zavest transportira v telo bitja rase Yith milijone let v preteklosti, sicer spada v cthulujevsko mitologijo, vendar se tu groza ne porodi iz grožnje neznanske moči »bogov«, temveč iz golega zavedanja brezna geološkega časa, deep time. Houellebecq prepričljivo ugotavlja, da vrtoglavi učinek Lovecraftovih kozmičnih zgodb izhaja iz »nesorazmerja meril«: iz sopostavitve milijonov let geološkega časa, tisočletij zgodovinskega časa in trenutkov vsakdanjega časa (ob kateri uri je profesor Peaslee izgubil zavest). In prav to je lovecraftovska kozmična groza v čisti obliki. Nesoizmerljivost eonov in minut. Eksistencialna groza ateistične neskončnosti.

Houellebecq Lovecrafta postavi za kontrakulturnega avtorja, ki je bil proti za življenja in kot tak tudi danes spregovori tistim, ki ne verjamejo evangeliju liberalizma in kapitalizma. Vendar je njegova končna sodba ponovno presplošna: namreč da Lovecraft ponudi »alternativo življenju«, alternativo fikcije ali literature. Res je, da je Lovecraftov današnji uspeh »simptom« časa, kot pravi Houellebecq. Res je, da se antiliberalno mišljenje sklicuje tudi na Lovecrafta kot klasika reakcije. Toda onkraj tega Lovecraft premore še eno vrlino, zaradi katere je popularen v sodobni filozofiji in teoriji, namreč da s svojo fikcijo (ne pa nujno ideologijo) sega onkraj človeških kategorij, v t. i. Zunanjost (the Outside), naj bo to indiferentna živa in neživa narava, zgodovinski proces rasti in rušenja civilizacij ali geološki čas, ki premika kontinente. Kot zapiše v pismu leta 1927: »Ko prestopimo črto in se podamo v brezmejno in strahovito neznano – v Zunanjost, kjer strašijo sence – ne smemo pozabiti pustiti svojo človeškost in zemeljskost na pragu.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.