Mihail Bulgakov 4/5

»Ne ›stanje potrtosti‹, ampak počasno umiranje zajame morfinista, če mu samo za uro ali dve odtegnete morfij. Zrak ni nasiten, ne da se ga goltati … v telesu ni celice, ki ne bi hlepela … Po čem? Tega ni mogoče ne opredeliti ne pojasniti. Skratka, človeka ni. Izklopljen je. Tisti, ki se premika, ki je potrt in trpi, je truplo. Ničesar noče, o ničemer ne premišljuje razen o morfiju. Morfiju!«¹ je pisal Bulgakov v svoji zgodbi.

V Vjazmi je bilo laže priti do želene snovi kot v Nikolskem, to pa je bila tudi njena glavna prednost, resda ne za dolgo. Po lekarnah je hodila žena, katere vtisi o okrajnem mestecu z zapeljivimi električnimi svetilkami so se zelo razlikovali od navdušenih ocen doktorja Bomgarda.

»Vjazma je táko zakotno mestece. Dali so nama sobo. Takoj ko sva se zbudila, mi je rekel: ›Pojdi, poišči lekarno.‹ Šla sem, poiskala lekarno in mu prinesla. Ko je zmanjkalo, je bilo treba iti spet. Zelo hitro ga je porabil. Ampak imel je žig. ›Pojdi v drugo lekarno, poišči jo.‹ In tako sem iskala po Vjazmi, nekje tam na robu mesta je bila še ena lekarna. Hodila sem skoraj tri ure. Stal je na ulici in me čakal. Videti je bil tako grozljiv … Bil je tako usmiljenja vreden, tako nesrečen. In ves čas me je prosil: ›Samo ne daj me v bolnišnico.‹« (87; 51) Veliko let pozneje je isto, torej to, naj njega, zdravnika, ne vtaknejo v bolnišnico, prosil Jeleno Sergejevno, svojo tretjo ženo.

Toda v zgodbi [Morfij] junak pride v bolnišnico, vanjo gre prostovoljno, vendar potem ne zdrži in pobegne. Bulgakova ni mogla rešiti bolnišnica, rešil ga je lahko samo nekdo, ki mu je bil zelo blizu. V življenju je bila to žena, v zgodbi pa junak žene ni imel: tista, ki je nekoč bila njegova žena in ki jo je junak zelo ljubil, operna pevka Amneris, je ostala v preteklosti,² v sedanjosti je imel ljubico ‒ sanitejko in porodničarko Ano Kirilovno, katere mož je bil v nemškem ujetništvu. »Ana K. je postala moja skrivna žena. Drugače sploh ni moglo biti. Ujeta sva na samotnem otoku,«³ je v svojih zapiskih zabeležil Poljakov. Veliko pozneje je začetek tega odlomka odmeval v stavku iz Mojstra in Margarete: »In kmalu kmalu je ta ženska postala moja skrivna žena.«⁴ Psihološka risba odnosov med težko bolnim zdravnikom Sergejem Vasiljevičem Poljakovom in njegovo ljubico Ano na eni strani ter duševno bolnim Mojstrom, ki nima imena, in njegovo skrivno ženo Margareto na drugi, se nekoliko ujema.

Ta okoliščina je zelo pomembna, kajti Tatjana Nikolajevna Lappa se razen v nekaj feljtonih ne pojavi v nobenem delu Bulgakova, če le ne štejemo pogovora med Mojstrom in Ivanom Bezdomnim v Mojstru in Margareti:

»›S tisto … no … s tisto … no …‹ je odvrnil gost in tlesknil s prsti.

›Oženjeni ste bili?‹

›No, ja, saj zato pa tleskam … S tisto … Varjenko … Manječko … ne, Varjenko … progasta obleka, muzej … No, ne spomnim se.‹«⁵

Morfij je izjema. In čeprav junak tukaj nima žene, ki je šla za njim v kraj zaposlitve, ampak ljubico sanitejko, in čeprav bi za to sanitejko, za katero je Mihail Afanasjevič po besedah Tatjane Nikolajevne malo gledal, celo lahko našli prototip, bi v ključnem stavku iz Morfija (»v resnici je ta ženska edini zvest, resnično moj človek«)⁶ vseeno morali videti skromen literarni spomenik, posvečen Tatjani Nikolajevni Lappa, ki je »hotela vse pustiti in odpotovati. Ampak ko ga pogledam, kakšen je ‒ kako naj ga pustim? Kdo bo skrbel zanj?« (87; 51)

Prav ona je bila z Bulgakovom v najtežjih trenutkih, prav ona je prenašala njegovo razdražljivost, jezo, rezke spremembe v razpoloženju. Ampak naj ponovim: ko je Bulgakov leta 1927 objavil svojo zgodbo, je minilo že nekaj let, odkar se je poslovil od prve žene, in takrat je brisal sledi. To je delno potreboval zaradi zapleta: njegov junak pobegne v zakotje zaradi ljubezenske drame, ne pa zaradi mobilizacije ‒ zgodba zato nekoliko spominja na Buninovo Mitjevo ljubezen. Toda obstaja še neki pomembnejši razlog.

Zdravnik Poljakov, junak Morfija, je sicer pisal dnevnik, vendar ni bil pisatelj. Mihail Afanasjevič je to bil, in prav glede te zelo pomembne točke nista imela s Tatjano Nikolajevno nič skupnega. Kot bralka sentimentalnih romanov in navadna gospodinja, kar je bila v tistem trenutku (v Nikolskem in Vjazmi ni delala, ker je temu nasprotovalo tamkajšnje zdravstveno osebje), ga ni zanimala, ni mu bila blizu kot sogovornica in prijateljica. Tega ni bila kriva. Tatjana Lappa je bila dobra žena za zdravnika, ne pa za pisatelja.

Tatjani Nikolajevni je treba priznati, kar ji gre: v svojih ustnih spominih je to pošteno priznavala in v nasprotju s številnimi ženami pisateljev ni nikoli napihovala svoje vloge v moževi usodi. »Ne, ni mi dajal brati napisanega. Skrival ga je, morda si je tudi mislil, da sem trapa in da se ne spoznam na literaturo,« (87; 48) je pripovedovala Leonidu Paršinu. V pogovoru z Marietto Čudakovo je navedla pisateljeve besede: »Nočem ti brati. Zelo si dovzetna, rekla boš, da sem bolan.« (142; 56) Pa še eno njeno pričevanje, tokrat Paršinu: »Prosila sem ga, naj mi da za prebrati, ampak je rekel: ›Ne. Potem ne bi mogla spati. To so blodnje norca.‹ Samo pokazal mi je. Tam so bile nekakšne nočne more, nič drugega …« (87; 48)

Zadnje opazke so pritegnile pozornost nekaterih kritikov Bulgakova, ki so videli neposredno povezavo med jemanjem morfija in rednim pisanjem.

»Biografi Bulgakova in preučevalci njegove literarne zapuščine ponavadi ne pripisujejo velikega pomena pisateljevi odvisnosti od mamil,« piše N. Nikonov. »Te okoliščine njegovega življenja sploh ne omenjajo ali pa govorijo o njej skopo in sramežljivo ‒ kot o nesrečnem naključju, ki je pripeljalo do tragične pregrehe, a jo je pisatelj pogumno premagal.

Tak pristop je posledica nerazumevanja tega, kaj pomeni uživanje mamil na splošno in kaj za Bulgakova posebej, in vodi k nerazumevanju številnih plati njegovega življenja in ustvarjanja.

Gre za to, da je uživanje psihoaktivnih snovi (mamil) zelo stara in stalna sestavina številnih duhovnih praks in kultur, ena od oblik okultizma. To je pripomoček za vstop v svet duhov, za to, da bi od njih pridobili tajna znanja, pomoč, pokroviteljstvo. Najpogosteje se uporabljajo v obredih šamanskih ali svečeniških iniciacij, v misterijih, pri katerih posvečenec na videz doživi svojo smrt, ki označuje predvsem smrt prejšnjega ›profanega‹ človeka in ki jo pogosto spremljajo grozljiva videnja, mučna doživetja in izkušnje trpljenja. Potem se ›prerodi‹ v novo življenje v novi podobi, kot ›posvečen‹ človek, ki je doživel mistično razsvetljenje ter po zaslugi svojega nadnaravnega daru postal vezni člen med svetom duhov, bogov in ljudi.

To, kar se je zgodilo z Mihailom Afanasjevičem Bulgakovom, je bilo prav posvetitev v literaturo, ki se je zgodila po vseh pravilih misterijev in iniciacij, pri tem pa so se ohranile vse njihove osnovne sestavine. Resda v prevodu za ruskega izobraženca z začetka 20. stoletja. V plavžu okultne narkotične izkušnje se je zgodil tragičen misterij rojstva novega ruskega Fausta, svečenika literature. Morfij je ubil Bulgakova zdravnika in rodil Bulgakova pisatelja. Njegovemu literarnemu talentu je pomagal, da se je razkril in ga usmeril, dal mu je značaj. Dal mu je izkušnjo trpljenja in smrti, ki je tako potrebna za ustvarjanje, medijsko pretanjenost in občutljivost duše, odkrite za navdih, bogato asociativnost in figurativnost mišljenja.« (80)

Bulgakov je v tem članku prikazan kot novopečen satanist, črni mag in okultni agent infernalnih sil, ampak človek mora biti zelo pogumen, da pogodbo s hudičem očita nekomu, ki je začel jemati morfij po tem, ko je rešil bolnega otroka. Naj bo Satan še tako zvijačen, je malo verjetno, da bi bila lahko človekova požrtvovalnost in usmiljenje, ki sta pozneje postala ena od vodilnih motivov v Mojstru in Margareti, pogodu legiji hudičev.

Tudi vzporednica med Bulgakovom in Faustom si brez dvoma zasluži pozornost komparativistike, toda primerjati Goethejevega doktorja, ki živi v meščanskem okolju, z ruskim zemskim zdravnikom iz časa dveh revolucij in vsesplošnega bega kmetov s fronte bi pomenilo, da bi ignorirali tako dejstva kot zgodovino. Stavek »morfij je ubil Bulgakova zdravnika in rodil Bulgakova pisatelja« brez dvoma naredi vtis, še več, posredno ga potrjuje tudi besedilo same zgodbe,⁷ vseeno pa življenjske izkušnje smrti in trpljenja Bulgakovu ni dajal morfij ali pa vsaj ne samo in ne toliko morfij (čeprav je treba upoštevati tudi to okoliščino) kolikor vsakodnevno izčrpavajoče delo. In navsezadnje, knjiga, ki jo je napisal na podlagi svojega življenja v Nikolskem in Vjazmi, je ena njegovih najsvetlejših, najlepših in najbolj krščanskih knjig, zelo dobra in usmiljena ‒ zgodbe, ki so vanjo vključene, bi bile težko take, če bi avtor za njihovo stvaritev prodal dušo hudiču.

Bulgakov je pisal o sočutju zdravnika do bolnikov, o veselju, ki prevzame zdravnika, ko se bolnik reši iz hude nevarnosti (tako kot v zgodbi Zvezdni osip, ko neka ženska čudežno ne zboli za sifilisom), o vsakodnevni požrtvovalnosti in pogumu zemskih zdravstvenih delavcev ‒ zdravnikov, sanitejcev, medicinskih sester, porodničark. Kaj bi lahko na teh straneh in v teh likih našel prijetnega zase sovražnik človeškega rodu ‒ je mar njemu, in ne Stvarniku, služil Bulgakov tako s svojo zdravniško dejavnostjo kot v Zapiskih mladega zdravnika?

Simboličnost združitve morfinista in pisatelja je prej, po eni strani, v tisti telesni in duševni mrzličnosti, v tistem strahotnem pretresu, ki ga je Bulgakov preživel leta 1917, po drugi strani pa v grozotah, ki jih je preživela vsa velikanska država. Sin profesorja Kijevske duhovne akademije je postal pisatelj in bil posvečen v veliko literaturo na najvišji točki osebnega in družbenega zloma ‒ v individualni zgodbi o bolezni zemskega zdravnika in popolni norosti, ki je prevzela njegovo domovino, bi lahko videli nekakšno povezavo v duhu tega, o čemer je v tihem 19. stoletju nekoliko premočrtno, a pravilno pisal pesnik Jakov Polonski:

Če vzamemo, da je pisatelj

val, vsa Rusija pa ocean,

kadar je vzburkana prvina,

ne more biti miren sam.

Bulgakov je s svojo osebno izkušnjo preživel rusko revolucijo natanko tako ‒ kot strašno zastrupitev, ki na rob pogube ni postavila samo njega, ampak vso državo, in v tem ujemanju bi lahko videli poteze nenaključnosti njegove usode, tragične izbranosti in priprave na to, da postane priča in kronist še strašnejših preizkušenj. Glede tega bi morala pisateljska obrt, tako kot vsaka umetnost-preizkušnja, umetnost-skušnjava [iskusstvo-iskus, iskusstvo-iskušenie], veljati za eno tistih, ki so za človeško dušo najbolj nevarne. Skozi skušnjave, ki jih je Bulgakov poznal že od mladih let, je šlo veliko ustvarjalcev srebrnega veka, ki bi jih lahko danes brez težav in celo zelo utemeljeno obtožili, da so se vdajali skušnjavam in sami zapeljevali, ampak zgodovina ruske literature je taka, kakršna je, in veliko več bomo pridobili, če jo bomo razumeli, kot pa, če bi jo enostavno obsodili in zavrgli.

¹ Prav tam, str. 157.

² »Ono sem pozabil. Pozabil. In kljub vsemu se imam za to zahvaliti morfiju.« Prav tam, str. 153.

³ Prav tam, str. 148.

⁴ M. A. Bulgakov: Mojster in Margareta; Cankarjeva založba, Ljubljana 1971; 1. knjiga, str. 184. Prevedel Janez Gradišnik.

⁵ Prav tam, 1. knjiga, str. 184.

⁶ Morfij in druge zgodbe, str. 153.

⁷ »Če ne bi bil pokvarjen od medicinske izobrazbe, bi rekel, da človek lahko normalno dela samo po injekciji morfija,« (Morfij in druge zgodbe, str. 148) priznava junak zgodbe, toda če pogledamo na stvari globlje, prav to priznanje priča o naravnost nasprotnem stališču avtorja.

Biografija Mihail Bulgakov bo v prevodu Boruta Kraševca jeseni izšla v knjižni zbirki Labirinti. Tu lahko berete prvi, drugi in tretji del odlomka.