Mihail Bulgakov 1/5

Začetek prve svetovne vojne je zakonca Bulgakov ujel v Saratovu, kamor sta čez poletje prišla k staršem Tatjane Nikolajevne. Domoljubnemu razpoloženju, ki je zajelo državo, se ni izognila niti družina državnega svetnika Lappe. Jevgenija Viktorovna, njegova žena in dama pokroviteljica mesta Saratova, je pri finančnem uradu organizirala vojaško bolnišnico in zetu predlagala, da bi v njej malo delal. Iz tistih let se je ohranila fotografija, na kateri je Bulgakov med ranjenci ‒ tako se je začela zdravniška dejavnost prihodnjega avtorja Zapiskov mladega zdravnika. Konec septembra leta 1914 se je študent medicine vrnil v Kijev, da bi nadaljeval s študijem, njegova mlada žena pa je začela delati v vojaški bolnišnici. »Dali so mi dve velikanski vedri in vlačila sem ju v četrto nadstropje. Potem sem hranila ranjence, pisala pisma in druge stvari. Domov sem prihajala vsa izmučena. Mihail me je pogledal in rekel: ›Zadosti si delala, nehaj.‹« (87; 42)

Marca leta 1915 je Bulgakov vložil prošnjo, da bi ga uvrstili na seznam študentov, ki bi radi delali v vojski kot navadni zdravniki prvega razreda na podmornicah, a so ga iz zdravstvenih razlogov zavrnili. Mihail Afanasjevič je poleti delal v Kijevu v pečerski vojaški bolnišnici, ki je bila pod okriljem Rdečega križa; ko se je položaj na fronti zaradi avstrijske ofenzive zaostril, je poslal Tatjano Nikolajevno v Saratov. Toda kot je Varvara Mihajlovna pisala hčerki Nadeždi v Moskvo, se je Tasja že 1. oktobra vrnila v Kijev, »ker ni mogla več prenašati ločitve od Miše« (48, 100). Študij Mihaila Afanasjeviča se je medtem približeval koncu. 3. januarja leta 1916 je dobil potrdilo, da je končal študij medicine, in spričevalo z ocenami. Prvič so bile objavljene v zelo zanimivi, z dokumenti nasičeni, a na žalost bralcem malo znani knjigi Doktor Bulgakov, ki jo je napisal kijevski literarni zgodovinar J. G. Vilenski. Po podatkih, ki jih navaja avtor, je imel študent Bulgakov od skupno dvaintridesetih ocen osemnajst trojk, devet petic (značilno je, da je bila ena od njih pri teologiji) in pet štiric. Toda zaključne izpite, ki so potekali februarja in marca leta 1916, je Bulgakov opravil z odliko ‒ dodeljen mu je bil naziv zdravnika.

»Ko so opravili izpite, je bil cel praznik! Nekje so se zbrali, nekaj pili, nekam šli in kričali … Mihail je prišel domov pijan, rekel je: ›Danes sem pijan,‹« (87; 42) se je spominjala Tatjana Nikolajevna. Sodeč po izjemnosti tega dogodka in stanja, je bil Bulgakov daleč od alkoholizma; pil je redko in zmerno, in sicer tako v mladih letih kot pozneje, pri tem pa je z velikim okusom, veseljem in zelo poznavalsko opisoval prijateljska omizja v Beli gardi, pisateljska popivanja v Gledališkem romanu ter stanje zmačkanosti in pijanske grdobije v Mojstru in Margareti. Toda njega samega je leto dni po koncu študija čakala druga pokora, hujša od alkoholizma. To se je zgodilo v vasi Nikolsko v Smolenski guberniji, ampak preden so Bulgakova poslali tja kot mobiliziranca, je začel delati pri Rdečem križu.

Ohranila se je prošnja, ki jo je napisal mladi zdravnik:

Bulgakov je mislil, da bo njegovo delo bolj ali manj podobno tistemu izpred enega leta v Kijevu, a so ga poslali bliže k fronti, v Kamenec-Podolski. Pisateljevi biografi ponavadi pišejo, da se je za delo v vojaški bolnišnici odločil popolnoma prostovoljno in iz višjih nagibov, o tem je govorila tudi Nadežda Afanasjevna Zemska v pismu Jeleni Sergejevni Bulgakovi,¹ toda Tatjana Nikolajevna je navedla bolj prozaičen in konkreten razlog, ki pa niti malo ne znižuje splošne ideje: »Nekje se je moral zaposliti. Od nečesa je pač treba živeti. Petdeset rubljev je bilo premalo …« (87; 42)

Poletje leta 1916 je tako Bulgakov preživel v vojaških bolnišnicah v bližini fronte: najprej v Kamenec-Podolskem, potem so ga med ofenzivo ruske vojske poslali v Černovice. Tatjana Nikolajevna se je odpravila za njim. Zdaj ji ni več govoril, naj pusti službo. Lahkomiselna štiriindvajsetletna ženska, hči visokega uradnika, ki so jo pripravljali za vsakdanje družinsko življenje in mirne plemiške skrbi, se je tako znašla v samem peklu moževega zdravniškega dela.

»Tam je bilo zelo veliko bolnikov z gangreno in Miša jim je ves čas žagal, amputiral noge. Jaz sem te noge držala,« je pripovedovala Leonidu Paršinu, ki je med številnimi spraševalci najbolj vrtal vanjo. »Včasih mi je postalo tako slabo, da sem že mislila: vsak čas bom padla. Malo sem se odmaknila, povohala amonijev hidroksid in se vrnila. Potem sem se navadila. Bilo je zelo veliko dela. Že od jutra, potem je bil kratek premor, in spet do večera. Tako spretno se je naučil rezati te noge, da ga nisem dohajala.« (87; 43)

Pri tem svojem ravnanju seveda ni bila edina ‒ veliko Rusinj, tudi plemkinj, je med prvo svetovno vojno delalo v vojaških bolnišnicah ali pa so šle na fronto kot sestre usmiljenke (v zvezi s tem bi se lahko spomnili tako Trnove poti Alekseja Tolstoja kot Pasternakovega Doktorja Živaga, sicer pa je med vojno v bolnišnici za tifusarje delala tudi Ljubov Belozerska, druga žena Bulgakova), ampak Tasja je bila vseeno nekaj posebnega. Tega namreč ni počela za domovino, zmago ali prestol, ampak vse za moža in samo zanj. Ker je bila dokaj omejena, nekakšna »dušica«, če želite, je oboževala človeka, sploh še ne znamenitega pisatelja in dramatika, ampak navadnega mladega zdravnika, s katerim jo je usoda leta 1908, ko je bila še gimnazijka, seznanila v Kijevu in pet let pozneje pripeljala pred oltar. Čeprav ji je bila Cerkev tuja in je naredila dva splava (drugega leta 1917), je Bulgakova ljubila s tako požrtvovalnostjo, s kakršno so žene dekabristov, ki jih je opeval Nekrasov, zapuščale višjo družbo in odhajale za svojimi možmi v Sibirijo, pri tem pa ni bilo v njenem vedenju nobene družbene podpore, ganjenosti, navdušenja nad sabo, ideje služenja velikemu človeku, ampak preprosto ni mogla živeti drugače.

Nadežda Afanasjevna Bulgakova je septembra leta 1916 v Moskvi, v kateri sta se Bulgakova za krajši čas zadržala, preden so ju poslali v Smolensko gubernijo, v dnevnik zapisala: »Miša in Tasja sta bila tukaj tri dni. Miša je prišel zaradi vpoklica, zdaj sta s Tasjo že odpotovala, kamor so ju poslali. Tasje je rekla, da bo šla tja, kamor bo šel on, in nikakor drugače …« (48; 120)

Bulgakov je imel s prvo ženo neverjetno srečo, ona pa z njim sploh ne. Vse, kar je v naslednjih letih počela, zbuja samo navdušenje. Če poleg Mihaila Afanasjeviča ne bi bilo te ženske, v ruski literaturi ne bi bilo pisatelja Bulgakova. Brez Ljubov Jevgenjevne Belozerske bi bil, brez Jelene Sergejevne Bulgakove tudi, čeprav bi bil to čisto drug Bulgakov, brez Tatjane Nikolajevne Lappa pa ne bi bilo nobenega Bulgakova. Brez nje enostavno ne bi fizično preživel in tega se je dobro zavedal ‒ ko sta se ločevala, ji ni brez razloga rekel, da ga bo Bog zato kaznoval.

Še posebno mu je bila v oporo, ko je delal kot zemski zdravnik. To obdobje iz svojega življenja je pozneje opisal v Zapiskih mladega zdravnika. Preučili so ga literarni zgodovinarji in domoznanci, med avtorjem in njegovim protagonistom so potegnili vzporednice ter opozorili na podobnosti in razlike. Glede tega dela ni bilo nobenih ostrih debat, ki bi bile podobne razpravam, kakršne so se razvnemale v zvezi z drugimi pisateljevimi deli, in popolnoma prav imajo tisti preučevalci Bulgakova, ki opozarjajo na precejšnjo razdaljo med junakom Zapiskov mladega zdravnika in njihovim stvariteljem.

¹ »Kijevskih diplomantov niso takoj poslali v zemstva [zemstvo ‒ organ lokalne samouprave v carski Rusiji ‒ prevajalec]. Mihail Bulgakov je imel tako možnost, da je vse poletje leta 1916 delal v vojaških bolnišnicah v bližini jugozahodne fronte, kamor je šel prostovoljno, potem ko je začel delati za Rdeči križ.« (48; 117)

Biografija Mihail Bulgakov bo v prevodu Boruta Kraševca jeseni izšla v knjižni zbirki Labirinti.