Mihail Bulgakov 3/5

»Pripeljali so otroka z davico in Mihail mu je začel delati traheotomijo. Saj veste ‒ ko prerežejo grlo? Bolničar mu je pomagal in nekaj držal. Ampak nenadoma mu je postalo slabo. Rekel je: ›Padel bom, Mihail Afanasjevič.‹ Dobro, Stepanida je poprijela instrument, ki ga je držal, in takoj nato je padel. Ne vem, kako sta se izmotala, ampak Mihail je začel potem izsesavati strdke iz grla. ›Veš kaj,‹ je rekel, ›zdi se mi, da mi je strdek prišel v usta. Moral si bom vbrizgati injekcijo.‹ Opozorila sem ga: ›Le glej, ustnice ti bodo nabreknile, obraz ti bo nabreknil, strašno te bo srbelo po rokah in nogah.‹ Ampak on je vztrajal: ›Vbrizgal si bom.‹ In čez nekaj časa se je začelo: obraz mu oteka, telo se mu prekrije z mozolji, strašno ga srbi in zbada … Temu so sledile grozljive bolečine v nogah. Jaz sem to doživela dvakrat. In tega seveda ni mogel prenesti. Brž je rekel: ›Pokliči Stepanido.‹ Šla sem tja, kjer je stanovala, in rekla: ›Prosi, da pridete.‹ Prišla je. On: ›Hitro mi prinesite, prosim, injekcijo in morfij.‹ Prinesla je morfij in mu ga vbrizgala. Takoj se je pomiril in zaspal. In to mu je bilo zelo všeč. Ko se mu je čez nekaj časa poslabšalo, je spet poklical bolničarko. Ker je bil zdravnik, mu ni mogla nasprotovati. Spet mu ga je vbrizgala. Ampak prinesla je zelo malo morfija. On pa spet … In tako se je to začelo.« (87; 47)

Če bi iskali literarne asociacije, je zadeva najprej spominjala na to, kar se je zgodilo študentu medicine Bazarovu v Očetih in sinovih ali doktorju Dimovu Čehova. Toda tista dva sta umrla, ker nista imela cepiva, Bulgakov pa je preživel. Redno je začel jemati morfij in po pričevanju Tatjane Nikolajevne je morfij sprva učinkoval nanj blagodejno: »V takem stanju je celo poskušal pisati.« (87; 48) Ampak potem je postal od njega odvisen in organizem mu je začel počasi propadati: »Se spomnite njegove fotografije pred smrtjo? Prav tak obraz je imel.« (87; 51) Bulgakov je pozneje to stanje opisal v eni svojih najbolj natančnih in močnih psiholoških zgodb, Morfij, katere junak, petindvajsetletni zemski zdravnik Poljakov, umre zaradi morfija, še prej pa napiše predsmrtno sporočilo ali oporoko, v kateri so med drugim naslednje vrstice: »Druge opozarjam: bodite previdni z belimi kristalčki, topnimi v 25 delih vode. Preveč sem se jim zaupal, in oni so me pogubili.«¹

V letih 1917‒1918 je bil Bulgakov blizu temu, da konča enako kot njegov junak. Morfij si je vbrizgaval že dvakrat na dan. Prinašala mu ga je žena. Še huje, v tistem času (po vsej verjetnosti jeseni leta 1917) je bila noseča. Mož je ni silil, da naredi splav, enostavno ji je razložil, kakšna je situacija, in odločitev je sprejela sama.

»›Če hočeš, lahko rodiš ‒ v tem primeru boš ostala v zemstvu.‹ ‒ ›Za nič na svetu!‹ Odpotovala sem v Moskvo, k stricu … Seveda mi je bilo jasno, da z otrokom v takih časih ne bi mogla nikamor. Ampak ni me silil, ne. Sama nisem hotela … Moj oče si je zelo želel vnukov … Če bi Mihail hotel otroke, bi seveda rodila! Ni mi jih prepovedal, vendar jih tudi ni hotel ‒ to je bilo popolnoma jasno … Poleg tega se je bal, da bi bil otrok bolan.« (142; 55‒56)

Odpravila se je na Prečistenko k doktorju Nikolaju Mihajloviču Pokrovskemu, prototipu profesorja Preobraženskega iz Pasjega srca, in ta ji je naredil operacijo, podobno tistim, ki jih je v Smolenski guberniji delal njen mož ‒ pod možev nož seveda ni mogla iti, čeprav je v nekaterih revialnih blodnjah o Bulgakovu mogoče srečati tudi taka zagotovila. Malo pred temi dogodki, poleti leta 1917, je prišla k zakoncema Bulgakov na obisk mama Tatjane Nikolajevne s sinovi. Ko je Jevgenija Viktorovna Lappa zagledala zeta, je začutila nekaj slabega, vendar ni uganila, kaj je pravi vzrok bolezni. Je pa zato zdravnikovo stanje zelo kmalu opazilo medicinsko osebje bolnišnice v Nikolskem.

»Ves čas se mi zdi, da bo kdo izvedel za mojo pregreho. In med ordinacijo me obremenjuje težki radovedni pogled mojega asistenta sanitejca, ki ga čutim na hrbtu,«² je v svojem dnevniku pisal doktor Poljakov iz Morfija.

»Tudi drugi so že opazili. Vidi, da tukaj ne sme več ostati. Treba se je spokati. Prosil je, vendar mu ne dovolijo. Rekel je: ›Tukaj ne morem več, bolan sem,‹« (87; 50) se je spominjala Tatjana Nikolajevna.

Na splošno je treba reči, da ni bilo v situaciji, ko je zdravnik postal morfinist, nič posebnega. Kot ugotavlja Olga Žuk v članku »M. Bulgakov in De Quincey: zgodovina neke zgodbe«, »odvisnost od mamil med zdravniki in medicinskim osebjem ni redka, še več, ta pojav je pogost, popolnoma razumljiv in ga ni težko razložiti. Louis Lewin, nemški zdravnik in farmacevt, je leta 1924 navajal podatke o morfinizmu med evropskimi medicinci: morfij je jemalo 40,4 % zdravnikov in 10 % njihovih žen. Zdravniki se po eni strani zavedajo, kaj počnejo, vedo tudi, kako je mogoče čim bolje izrabiti terapevtski potencial mamila. Toda zdravniki so še bolj kot drugi nagnjeni k samoprevari, ko menijo, da imajo situacijo (mamilo) pod nadzorom in da nima mamilo pod nadzorom njih. Po drugi strani neomejen in celo omejen dostop do mamila etično, znanstveno in dejansko omogoča izvajati poskuse in manipulacije nad samim sabo.« (80)

Vse to drži ‒ do pičice. Med drugim tudi tisto glede žene, ki jo je Bulgakov nagovarjal k jemanju mamila, ali bolje, ki jo je poskušal zdraviti in jo ob pomoči morfija rešiti bolečine. Kdo ve, do česa bi to pripeljalo, če Tasja ne bi imela te sreče, da njen organizem ni prenašal ne opija leta 1913 ne morfija leta 1917.

»T. K.:³ Tudi meni je vbrizgaval morfij …

P.: Vam?!

K.: Ja. Imela sem strašne bolečine pod žličko in mi ga je vbrizgal,« (87; 48) je pripovedovala Paršinu.

Zanimivo, da se prav ta razlog (ne pa strašna srbečica in zbadanje po cepljenju) pojavi v Morfiju:

»Sinoči se je zgodilo nekaj zanimivega. Odpravljal sem se spat, ko me je na lepem začelo boleti nekje okoli želodca. Ampak kako! Hladen pot mi je izstopil na čelu. Kljub vsemu je naša medicina dvomljiva znanost, to že moram reči. Zakaj človeka, ki nima prav nobene bolezni želodca ali črevesja (npr. vnetja slepiča), ki ima absolutno zdrave ledvice in jetra, ki mu črevesje popolnoma normalno deluje, zagrabijo take bolečine, da se kar valja po postelji? Stokajoč sem se privlekel do kuhinje, kjer prenočuje kuharica z možem Vlasom. Vlasa sva poslala k Ani Kirilovni. Ta je ponoči prišla k meni in mi je bila prisiljena vbrizgati morfij. Pravi, da sem bil čisto zelen …«⁴

Ampak vrnimo se k pogovoru Tatjane Nikolajevne s Paršinom:

»L. P.: Povejte, kakšni so bili občutki. To je zanimivo!

K.: Občutki? Veste, najbrž so pri vseh različni. Mihail je govoril, da se ima imenitno ‒ kot da bi nekam plul … Meni se je začelo od morfija vrteti, nekam sem padla in zaspala. Ko sem se zbudila, sem bruhala. Name je morfij učinkoval ogabno. In s kokainom, ki sva ga poskusila vdihavati, je bilo isto.

L.P.: To je bilo še v Kijevu?

K.: Ja, leta 1913. Po tistem sem se počutila ogabno.« (87; 49)

Septembra leta 1917 se je Bulgakovu posrečilo doseči, da so ga iz Nikolskega premestili v Vjazmo. Življenje v okrajnem mestu bi se moralo v primerjavi z vasjo zdeti razkošno, in vendar je ta tema spet zazvenela v Morfiju:

»Prvi piš snežnega viharja me je pograbil kakor košček strganega časopisa in me prenesel z odročne zdravstvene postaje v okrajno mesto. Kaj pa je to takega, okrajno mesto, bi človek pomislil. Toda če je kdo kakor jaz zimo preždel v snegu in poletje med strogimi in okleščenimi gozdovi, in tako poldrugo leto, ne da bi za en dan odšel kam drugam, če je komu pri trganju ovoja s časopisa od prejšnjega tedna srce razbijalo kakor srečnemu ljubimcu ob odpiranju modre pisemske ovojnice, če se je kdo vozil k porodnicam po osemnajst vrst daleč v saneh s konjema, zapreženima drug za drugim, me bo najbrž razumel.

Petrolejka je izredno domačna, ampak jaz sem za elektriko!

In končno sem jih spet zagledal, očarljive električne žarnice! In glavno ulico, lepo zvoženo od kmečkih sani, ulico, na kateri so viseli in božali oko izvesek s škornji, zlata presta, rdeče zastave ter podoba mladeniča s predrznimi prašičjimi očesci in popolnoma nenaravno pričesko, znamenjem, da je za steklenimi vrati krajevni Figaro, ki vas za trideset kopejk obrije ob vsakem času, razen ob praznikih, s katerimi je moja domovina tako bogata.«⁵

Bulgakov je leta 1927 zelo prepričljivo opisal spremembo v življenju svojega junaka, doktorja Vladimirja Mihajloviča Bomgarda (prav tistega, ki ga je nesrečni Poljakov v pismu prosil, naj mu pomaga, in ki je dobil njegove »zapiske pokojnika«). Okrajno mesto je naslikal s karseda dobrodušnimi barvami, za katerimi se je resda skrivala ironija, toda deset let prej za človeka, ki je bil odvisen od morfija, najpomembnejše ni bilo to, da se lahko za trideset kopejk brije pri Figaru, ampak da lahko dobi zdravilo, brez katerega se mu je življenje spremenilo v muko.

Tvoja zvesta prijateljica je lekarna,

ki obeta hašiš, eter, morfij …

Tako je pisal Brjusov, ki je bil tudi odvisnik.

¹ Mihail Bulgakov: Morfij in druge zgodbe; Založba Goga, Novo mesto 2016, str. 142. Prevedla Lijana Dejak.

² Prav tam, str. 156.

³ T. N. Lappa je v imela v času pogovora z L. Paršinom priimek tretjega moža ‒ Kieselhoff.

⁴ Prav tam, str. 145‒146.

⁵ Prav tam, str. 129‒130.

Biografija Mihail Bulgakov bo v prevodu Boruta Kraševca jeseni izšla v knjižni zbirki Labirinti. Tu lahko berete prvi in drugi del odlomka.