Mihail Bulgakov 5/5

Kritiki Bulgakova imajo gotovo prav, ko ugotavljajo, da je bila njihovemu obtožencu v Nikolskem in Vjazmi dana zelo globoka notranja izkušnja, brez katere se ne bi uveljavil kot pisatelj ali pa vsaj ne kot pisatelj, kakršnega poznamo. Prav imajo tudi glede tega, da je bila ta izkušnja najtemnejše vrste, ampak to, kar je videl v sebi ruski Faust iz obdobja dveh revolucij, in to, kar je videl okrog sebe, ga ni zapeljevalo, ampak zvijalo, lomilo, talilo in pripravljajo za to, da je napisal, kar mu je bilo namenjeno napisati. Kdo mu je to namenil in od kod: od zgoraj ali od spodaj ‒ to je ključno vprašanje, ki se lahko zastavi, in pošteno je treba priznati, da ustvarjanje Bulgakova ni imelo samo svetlega, ampak tudi temno počelo. Ampak vseeno, če junaka te knjige primerjamo z njegovimi sodobniki, lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da ni bilo pri Bulgakovu nobenega zavestnega spogledovanja z nečisto silo, in na primer strahotna verza Brjusova:

Rad bi, da bi povsod plula svobodna ladja,
slavil bi rad tako Gospoda kot hudiča,

nista imela z Bulgakovom nobene zveze ne v njegovi mladosti ne v obdobju pisanja Mojstra in Margarete.

Bulgakov se je veliko bolje od svojih sodobnih in prihodnjih zlonamernih kritikov zavedal, da je bistvo dobe, v kateri mu je sojeno živeti, bogoborsko in zapeljivo, zavedal pa se je tudi povezanosti te dobe z okultnimi narkotičnimi izkušnjami. Med narkotičnimi seansami je lahko in tudi je prehajal vse meje, toda v literaturi je razpostavljal znamenja, ki so opozarjala na nevarnost teh poskusov. Dokazov za to je veliko, na primer podoba pesnika Ivana Rusakova v Beli gardi (ki je poleg Zapiskov mladega zdravnika ena najbolj krščanskih knjig ruske literature 20. stoletja ‒ o kakšni iniciaciji v legijon hudičev sploh ni vredno govoriti):

»Ubogi bolnik je odprl knjigo na strani 13 in zagledal znane vrstice:

BOŽJI BRLOG

Dviga se k nebu
zakajeni brlog.
Kot zver, ki liže šapo,
mogočni, pravi papež
kosmati medved
Bog.
V brlogu
v logu
ubijte boga.
Na škrlatni klic
Boga, ki se bije,
zmolim kletvico.

Iv. Rusakov.

›Ah, ah,‹ je s stisnjenimi zobmi bolestno zastokal bolnik. ›Ah,‹ je ponovil v neznosnih mukah.

S spačenim obrazom je nenadoma pljunil na stran s pesmijo ter vrgel knjigo na tla, pokleknil, se naglo pokrižal s tresočo se roko, sklonil glavo, se dotaknil s hladnim čelom prašnega parketa in začel moliti, gledaje v črno in žalostno okno:

›Gospod, oprosti mi in se me usmili, ker sem napisal te grde besede. Toda zakaj si tako krut? Zakaj? Vem, da si me kaznoval. O, kako strašna je tvoja kazen! Poglej, prosim te, mojo kožo! Prisežem ti pri vsem, kar mi je svetega in dragega na svetu, pri spominu na svojo rajno mater, da sem dovolj kaznovan. Verujem vate. Verujem z dušo, s telesom, z vsakim vlaknom možganov. Verujem in se zatekam samo k tebi, ker ni nikjer na svetu nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Samo nate še upam. Oprosti mi in stori, da bi mi zdravila pomagala! Oprosti mi, ker sem sklenil, da te ni: če te ne bi bilo, bi bil jaz zdaj nesrečen garjav pes brez upanja. Vendar sem človek in v meni je moč samo zaradi tega, ker obstajaš in ker se lahko sleherno minuto obrnem nate in te prosim pomoči. Verjamem, da boš uslišal mojo prošnjo, mi odpustil in me ozdravil. Ozdravi me, Gospod, pozabi grdobijo, ki sem jo zapisal v napadu blaznosti, pijanosti, v oblasti kokaina. Ne dovoli, da zgnijem, pa ti prisežem, da bom spet postal človek. Utrdi mojo moč, obvaruj me kokaina, obvaruj me šibkosti duha.‹«¹

Teh futurističnih verzov (ali parodije nanje) in zamaknjene molitve pesnika bogoborca Rusakova seveda ne smemo istovetiti z razpoloženjem avtorja romana ‒ Bulgakov ni nikoli zapadel v tako bogoskrunstvo in morda ni nikoli tako goreče molil, toda nobenega dvoma ni, da so v teh besedah odsevali groza, obup in tesnoba, ki jih je preživel kokainist in morfinist, in če Bulgakov tega ne bi doživel sam, o tem ne bi mogel pisati. Mečnikov si je moral za to, da je naredil cepivo proti koleri, vbrizgati preparat, ki je vseboval njene bacile, in Bulgakov se je moral za to, da je preučil naravo zla, tega zla dotakniti. Pri pisatelju v nasprotju z zdravnikom seveda ni šlo za zavestno odločitev, za izbiro ‒ pri tem je šlo prej za korak usode, ki človeka izbere in vodi za sabo po svoji čudni poti. In to ne samo Bulgakova, ampak vsakogar, ki prime za pero. Toda njegov primer je poseben, zaznamovan je s tem, da je zgodba o preizkušnjah in padcih izgubljenega sina pokojnega profesorja Kijevske duhovne akademije in vnuka dveh protojerejev potekala na ozadju velikega krščanskega drevesa njegovih prednikov, in lahko bi se strinjali s tem, da je hudiču še posebno zanimivo zapeljevati in izkušati prav take duše. Toda naj ponovim, kar je že bilo rečeno: vse življenje junaka te knjige ni bilo kratko malo arena, ampak epicenter nenehnega boja tistih dveh, o katerih je tako lahkotno in dvoumno napisal Brjusov, in zelo težko je reči, kdo je v tem boju zmagal. Vsekakor tega ne moremo storiti mi. Ampak nekaj gotovo drži: biti pisatelj Bulgakov, velik, sijajen, genialen, tak, ki se je ovekovečil in si zaslužil ljubezen milijonov ljudi po vsem svetu, živeti življenje pisatelja Bulgakova, tako srečnega v otroštvu in nesrečnega v mladosti in zrelih letih, biti Mojster ‒ ni privilegij, ni srečna in zavidanja vredna usoda, ampak težka preizkušnja, nekakšno zemeljsko (že v času življenja) trpljenje in očiščenje.

Ampak skozi enako težke preizkušnje je šla tista, ki je bila poleg njega. »Kdor ljubi, mora imeti enako usodo kot tisti, katerega ljubi …«² Te besede bi lahko veljale ne samo za tisto, ki jo je Bulgakov opel v svojem zadnjem romanu, ampak tudi za tisto, ki ji ni namenil niti vrstice, ki ji ni zaupal svojih misli o tem, kaj se dogaja, in pred katero je imel skrivno življenje. Prav zato Tatjana Nikolajevna Lappa, naj so njeni spomini še tako zanimivi, ni mogla dobro poznati moževega razpoloženja in je pozneje zelo pošteno pripovedovala, da je šla revolucija mimo njiju. »Ne spomnim se, ne spomnim se. Ničesar ne morem reči. Čisto nič. Vem samo za morfij. Že od jutra sem tekala po vseh lekarnah v Vjazmi, iz ene lekarne v drugo … Tekala sem v kožuhu, v valjancih in iskala morfij zanj. Tega se dobro spomnim. Pa čisto nič drugega.« (87; 52)

Sicer pa se je ohranilo pismo, ki ga je 30. oktobra leta 1917 iz Vjazme v Moskvo poslala sestri Mihaila Afanasjeviča, Nadeždi:

»Ljuba Nadjuša, čim prej mi, prosim, piši, kaj se dogaja v Moskvi. Čisto sva odtrgana od vsega, že štiri dni nisva dobila nobenih novic.

Zelo se vznemirjava in stanje je grozljivo.« (20; 44‒45)

Kaj si je o revoluciji mislil monarhist Bulgakov, je znano iz njegovega lastnega pisma, ki ga je napisal decembra leta 1917, kmalu po obeh ruskih revolucijah:

»Se bodo vrnili stari časi?

Sedanjost je taka, da poskušam živeti, ne da bi jo opazil … ne da bi jo videl, slišal!

Ko sem pred kratkim potoval v Moskvo in Saratov, sem vse videl na lastne oči in tega si ne želim več videti.

Videl sem, kako sive množice z vzklikanjem in ogabnim zmerjanjem razbijajo šipe na vlakih, videl sem, kako pretepajo ljudi. Videl sem podrte in ožgane hiše v Moskvi … neumne zverinske obraze …

Videl sem množice, ki so oblegale vhode zaprtih bank, vrste lačnih ljudi ob prodajalnah, usmiljenja vredne preganjane častnike, videl sem časopise, v katerih pišejo pravzaprav o enem in istem: o krvi, ki se preliva na jugu, zahodu in vzhodu, in o ječah. Vse sem videl na lastne oči in dokončno spoznal, kaj se je zgodilo.« (48; 271)

Revolucijo je sovražil. Blizu mu ni bilo nič od tega, kar so čutili njegovi veliki in tako zelo različni sodobniki, kot so bili Blok, Majakovski, Beli, Pasternak, Jesenin in Kljujev, ki so vsak po svoje pozdravljali to, kar se je zgodilo v državi, in ki jih je to navdihovalo in privlačilo. Literati, sorodni Bulgakovu, so bili Bunin s Prekletimi dnevi, že omenjeni Prišvin s svojim velikim dnevnikom, Aleksej Tolstoj s svojo predsovjetsko prozo in emigrantsko publicistiko, Remizov s Pesnitvijo o propadu ruske zemlje, Šmeljov s Soncem mrtvih, Rozanov z Apokalipso našega časa … Tudi Bulgakovu je bilo sojeno, da je prav na tem področju povedal svojo besedo.

¹ Bela garda, str. 159‒160.

² Mojster in Margareta, 2. knjiga, str. 219.

Biografija Mihail Bulgakov bo v prevodu Boruta Kraševca jeseni izšla v knjižni zbirki Labirinti. Tu lahko berete prvi, drugi, tretji in četrti del odlomka.