LUD Literatura

Mihail Bulgakov 2/5

Odlomek iz prihajajoče biografije ruskega pisatelja

Aleksej Nikolajevič Varlamov

Zapiski mladega zdravnika, ki jih je sredi dvajsetih let končal že povsem uspešen, uveljavljen dramatik in pisatelj, so knjiga, ki je – ne glede na svojo dramatičnost in nekatere zelo mračne strani – na splošno zelo vesela. Napisana je v žanru posebnih umetniških spominov in prijateljske poslanice svojim mladim kolegom zdravnikom, v njej je veliko ironije in samoironije, humorja, svetlobe in optimizma, nasprotno pa je bilo resnično delo v zemskih bolnišnicah, ki je trajalo skoraj leto in pol, malodane najtežje obdobje v pisateljevem življenju, v katerem sicer ni manjkalo žalostnih dogodkov.

Ko je Bulgakov mrzle deževne jeseni leta 1916 prišel v kraj, kjer naj bi delal, je bil star petindvajset let. Mladenič iz izobraženske, profesorske družine, ki je odraščal v enem najbolj kulturnih mest imperija in med prijatelji, se ni še nikoli srečal z ničimer, kar bi bilo podobno temu, kar je zdaj videl v ruskem zakotju. Bolnišnice v bližini fronte ne štejejo. Tam ni bilo rutine. Tam je bilo izčrpavajoče, a vznemirljivo delo, ki je bilo časovno omejeno, poleg tega je bil tam obdan z drugimi zdravniki in častniki. Tukaj ni bilo ničesar od tega. Bili sta tesnoba in osamljenost, pred katero se je reševal s knjigami in delom, kot je priznal v enem od pisem iz tistega obdobja. Vse tukaj mu je bilo preveč tuje in sovražno. Odpotovati, pobegniti brez uradne odločbe, da je osvobojen vojaške službe, ni mogel ‒ tam je namreč delal kot vojaški obveznik. Večkrat je prosil, da bi ga osvobodili, vendar ga niso. Ob koncu leta 1916 in na začetku leta 1917 je za to obiskal Moskvo, a neuspešno, čeprav sta ti potovanji v mesto pustili skrivnostne srečne spomine, ki jih je pozneje zapisal v dnevnik za 20.‒21. december leta 1924: »Že približno dva meseca stanujem v Obuhovi ulici, dva koraka od stanovanja K., s katero me povezujejo tako pomembni, tako lepi spomini na mojo mladost v letu 1916 in na začetku leta 1917.« S čim je povezan ta zapis, kdo se skriva za črko K., ne vemo in najbrž ne bomo nikoli izvedeli, toda odnos z njo je bil kratko svetlo obdobje v usodi mladega zdravnika, potem se je spet spustila »egiptovska tema«.

»Spet se dolgočasim v Vjazmi, spet delam v sovražnem ozračju med sovražnimi ljudmi …« (48; 271) je pisal sestri po enem letu dela in bilo je očitno, da mu je sovražnost do okolnega sveta segala zelo globoko v dušo. Izzvale so jo tako posebnosti njegovega duševnega ustroja kot splošna nevednost, zaostalost, kot je govorila Tatjana Nikolajevna, ko se je spominjala, kako je neki moški, ki je pripeljal rojevajočo ženo, grozil zdravniku: »Le glej, če jo ubiješ, te bom zaklal.« Ko se je zdravnik takrat ubadal s težkim porodom, si je pomagal z učbenikom, iz katerega mu je žena brala ustrezna poglavja.

»To obdobje je bilo grozljivo. Prav zato sva tudi pobegnila iz zemstva … Mihail je bil tako strašen, nekako, veste … usmiljenja vreden … Vem, da se je tam počutil obupno … Bogvaruj, da bi se še kdaj ponovilo …« (87; 44) je pripovedovala Tatjana Nikolajevna, ki si jo je agronom Nikolaj Rakicki, pričevalec tistega časa, zapomnil kot redkobesedno in žalostno žensko. In čeprav moževega stanja ni mogla primerjati s tistim, kar je preživel pozneje v času literarne in gledališke slave in pozabe, se vseeno ne gonja konec dvajsetih let ne blokada in nova gonja v tridesetih letih po nevarnosti s tem ne morejo primerjati. V vasi Nikolsko in Vjazmi, okrajnem mestu v Smolenski guberniji, mu je življenje viselo na prav tistem lasku, o katerem je zaporniku s podplutim očesom govoril peti prokurator Judeje.

Inteligent, vržen v vzburkano morje ljudskega življenja, je zgodba, ki jo dobro poznamo iz biografije nekega drugega pisatelja, Mihaila Prišvina. Ta je nekaj let pozneje kot Bulgakov, leta 1920, živel v skoraj istih smolenskih krajih ter v dnevniku in avtobiografski povesti Mirovna čaša opisoval svoj položaj nadzornika in čuvarja muzeja plemiškega in posestniškega življenja med kmeti. Podobnost v položaju dveh soimenjakov ‒ sedemindvajsetletnega Mihaila Bulgakova in petinštiridesetletnega pisatelja in novinarja Mihaila Prišvina ‒ je presenetljiva.

Oba sta bila strašno osamljena: Bulgakovu je bil v Nikolskem najbliže duhovnik, edini izobražen človek, Prišvinu pa so bili najbliže boljševiki (značilen zgodovinski premik!). Oba sta trpela zaradi kmetov. »Miša se je zelo pritoževal nad kulaško, trdo naravo tukajšnjih prebivalcev, ki so sprejemali njegovo neprecenljivo zdravniško pomoč, a mu niso hoteli prodati pol funta masla, ko mu je zbolela žena …« (48; 122) se je spominjal A. P. Gdešinski, prijatelj Bulgakova. Prišvin je v svojem dnevniku pisal o nekem drugem zdravniku, svojem dobrem znancu N. A. Semašku (prihodnjem narkomu1 za zdravstvo): »Državljanska tesnoba: ali je imel Semaško, ko je živel na vasi kot zdravnik in je ›vse v njej zaničeval in sovražil‹, navsezadnje prav? Tukaj ni ničesar, kar bi bilo primerno za življenje.« (97; 395)

Bulgakov bi se pod tem po vsej verjetnosti podpisal … Vas v njem ni zbujala čustev, kakršna je v 19. stoletju zbujala v Puškinu, Gončarovu, Turgenjevu, Fetu in Tolstoju, poleg tega je treba povedati, da Bulgakov na vasi sploh ni bil posestnik … Ni naključje, da je Bulgakov pozneje govoril, resda na zaslišanju v OGPU,2 a brez dvoma iskreno: »Na kmečke teme ne morem pisati, ker ne maram vasi. Vidim jo veliko bolj kulaško, kot je v navadi.« (20; 159)

»To, kar me obdaja, se mi tako upira, da živim v popolni samoti. Imam pa zato veliko časa za razmišljanje. In razmišljam,« je konec leta 1917 pisal sestri Nadeždi. »Z ganjenostjo prebiram stare avtorje (to, kar dobim, knjig tukaj ni veliko) in se opajam s prizori iz starih časov. Ah, zakaj se nisem rodil prej? Zakaj se nisem rodil pred stotimi leti?« (48; 129)

Tudi Prišvin je tožeče vzkliknil: »Močvirje se je sušilo več kot tisoč let, ampak kdove zakaj se je posušilo prav v času mojega življenja!« (99; 172) In nekje drugje: »Kako sem se pogreznil v močvirje! Umazan, v laseh in bradi mi ves čas nekaj gomazi. Umazana kmečka platnena srajca na golo telo. Hlače so se na zadnjici in kolenih ogulile do lukenj. Spodnje hlače so rumene od močvirske rje. Še zmeraj mi izpadajo zobje, nimam s čim žvečiti, preostanki zlatih mostičkov so mi z ostrimi robovi porezali usta. Ničesar ne berem, ničesar ne delam. Je čas, da umrem? V glavo se mi plazi misel, da bi šel na močvirje in tam ostal: imam morfij, imam puško, ogenj ‒ to mi prihaja na misel.« (97; 177)

Bulgakov se na zunaj seveda ni tako zanemaril, leti 1916 in celo 1917 sta bili vseeno precej drugačni od let 1919 in 1920, ampak najpomembnejša, ključna, skupna beseda tukaj je morfij.

Prišvin ni padel tako nizko, da bi jemal mamila, čeprav je po lastnem priznanju morfij imel. Bulgakov se ni mogel premagati. Iz pripovedi Tatjane Nikolajevne vemo, kako se je to zgodilo.

 

1 Narkom ‒ ljudski komisar. (Op. prev.)

2 Združena državna politična uprava ‒ organ državne varnosti, pozneje KGB. (Op. prev.)

 

 

Biografija Mihail Bulgakov bo v prevodu Boruta Kraševca jeseni izšla v knjižni zbirki Labirinti. Prvi del odlomka lahko preberete tu.

O avtorju. Aleksej Nikolajevič Varlamov (1963) je ruski pisatelj, publicist in literarni zgodovinar. Posveča se predvsem ruski književnosti prve polovice 20. stoletja. Od leta 2016 je rektor Literarnega inštituta Gorkega v Moskvi, predaval je na številnih univerzah v Evropi in ZDA. Za elitno rusko zbirko biografij Življenje izjemnih ljudi je napisal več … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mihail Bulgakov 4/5

    Aleksej Nikolajevič Varlamov

    Morfij je ubil Bulgakova zdravnika in rodil Bulgakova pisatelja.

  • Mihail Bulgakov 1/5

    Aleksej Nikolajevič Varlamov

    Bulgakov je imel s prvo ženo neverjetno srečo, ona pa z njim sploh ne.

  • Mihail Bulgakov 5/5

    Aleksej Nikolajevič Varlamov

    Blizu mu ni bilo nič od tega, kar so čutili njegovi veliki sodobniki.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.