Kdo je avtor našega življenja

Evald Flisar, Začarani Odisej. Maribor: Litera, 2013. (Piramida)

Lara Paukovič

W.B. Stanford je zapisal, da je Odisej najzapletenejši grški lik, Joyce pa ga je označil kot najbolj celovitega, in to ne le v grški, temveč v evropski književnosti nasploh. Zato morda ni presenečenje, da je v odisejski vzorec svojega junaka vpel tudi Evald Flisar, ki v svoja dela tako pogosto vključuje fantastične like, nenavadne zaplete in pustolovščine, da je to postal skorajda njegov zaščitni znak. Svojega Odiseja, junaka, ki je žrtev amnezije in ima pet identitet, vendar za nobeno ni prepričan, da je prava, je do neke mere oblikoval po Homerjevem – lik potuje po svetu v želji, da bi našel identiteto in dom, ter doživlja različne peripetije, ki imajo vzporednice v Odisejevih, npr. v srečanju z lotofagi ali s čarovnico Kirko. Starogrškemu junaku je Flisarjev podoben tudi v tem, da je očitno povsem prepuščen višjim silam – to sicer niso več bogovi (čeprav ima, roko na srce, začarani Odisej elektronsko korespondenco tudi z bogom), pač pa ljudje »od zgoraj«, ki ga pošiljajo na najrazličnejša mesta, mu omogočajo zaposlitve in mu na tekoči račun pridno nakazujejo denar. Vendar ima nesrečni junak nekaj skupnega tudi z Joyceovo upodobitvijo Odiseja – očitno je, da v njem ni nič herojskega in da je pravzaprav nepomemben povprečnež tako kot Leopold Bloom. Celo za odtenek bolj, saj ga kljub nesreči in dejstvu, da precej časa preživi na  zasebni kliniki dr. Krauthakerja, strokovnjaka za amnezijo, nihče ne pogreši. Še več – v nobenem izmed hotelov na otoku niso prijavili manjkajočega gosta. Prav tako nas na Joycea spomni »Milly Molly,« Krauthakerjeva žena, ki ji Flisarjev Odisej sicer piše, a se v romanu nikdar ne pojavi. Jasno je, da je imel »Odisej« z njo afero, zato bi jo lahko povezali z Joyceovo Molly, ki je prav tako prešuštnica.

Na oblikovni ravni se je Flisar tokrat odločil za nov pristop. Roman je zasnoval kot vrsto e-mailov, ki jih junak pošilja različnim likom, s katerimi je tako ali drugače povezan – ali pa tudi ne. Najpogosteje se pojavlja dr. Krauthaker, njegov rešitelj in hkrati očitno ugrabitelj; čeprav junak na začetku pove, da ga je prav Krauthaker operiral po udarcu in ga s pomočjo svojih ljudi pošilja po svetu, da bi se česa spomnil, začne pri njem kmalu prevladovati prepričanje, da mu zdravnik pravzaprav škoduje, razmišlja celo o možnosti, da do udarca ni prišlo in je izguba spomina le posledica Krauthakerjeve hipnoze. Potem je tu že omenjena Milly, zdravnikova žena, pa gospod Bog in gospod vrhovni sodnik, na katera se Odisej obrača proti koncu, ko se je že odločil, da je Krauthaker njegov sovražnik, in ju prosi, naj ga doleti zaslužena kazen, za katero sam ne more poskrbeti. Poleg naštetih pa junak pošilja elektronska sporočila tudi na naključne naslove, kot sta cassandra@yahoo.com in kleinebilly@yahoo.com (dejstvo, da ima Yahoojev elektronski naslov danes le še redko kdo, bomo Flisarju spregledali). Oba se v romanu pojavita tudi fizično – prva trdi, da je junakova žena, Kleine Billy pa je njegov domnevni sin, ki naj bi imel afero s svojo lastno materjo, očitno neko drugo žensko, zaradi česar jo je »Odisej« umoril. Kaj od tega je res in zakaj ljudje z imeni, identičnimi vsaj eni od junakovih izbranih identitet, ves čas vstopajo na prizorišče romana oziroma je o njih govora, bralec ne izve. Ne izve niti, če je šesta identiteta, ki jo glavni lik prevzame ob zaključku, končno tista prava. In ali je dom na otoku Koh Samui, kamor se slednjič vrne, resnično njegov dom. Velik del interpretacije je torej prepuščene njemu samemu.

Če bi delo napisal kak drug avtor, bi ga verjetno označili za absolutno preveč neverjetnega, a za Flisarja je, kot že omenjeno, znano, da se ne drži literarnih konvencij, o katerih, zanimivo, v enem izmed e-mailov razglablja tudi njegov Odisej.  »V romanih … se življenje dogaja po literarnih pravilih, morda predpisanih s strani literaturokratov, ki si (tako kot zdravniki) lastijo izključno pravico do diagnoze (literarnega) zdravja ali bolezni. in ki (tako kot zdravniki) zavračajo kakršen koli zasuk v smeri alternative.« Tako bi torej moralo biti – v romanih bi moralo biti vse verjetno. »Romani naj bi bili umetnost, in v umetnosti naj bi vladala neka pravila, ki si jih le redko kateri avtor upa prikrojiti po svoje, saj noče tvegati zanimanja bralcev ali srda literaturokratov … Življenje, ki ga zares živimo, pa gre svojo pot … kdo je avtor življenja, ki sem ga prisiljen živeti jaz? Je to kakšen zblojen pisec kriminalk, ki … se je maščevalno odločil, da bo napisal nekaj v posmeh življenju?« Odisej torej kot »resnična oseba« obsoja tiste, ki bi si o življenju, kakršnega živi on, drznili zgolj pisati, saj je absurdno – Flisar pa seveda počne prav to. In se tega prav dobro zaveda, prav tako kot se zaveda tudi dejstva, da »literaturokrati« niso ravno navdušeni nad fantastičnimi zapleti. Njegovo delo bi torej lahko razumeli kot posmeh literarnim pravilom – ali pa kot posmeh življenju nasploh, kot pravi glavni junak. Vsi namreč prav dobro vemo, da v življenju ni pravil in da je naša eksistenca sklop naključij, ki morda na prvo žogo niso tako absurdna kot Odisejeve dogodivščine v romanu, na dolgi rok pa se izkažejo za prav takšna.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • cincin pravi:

    “Če bi delo napisal kak drug avtor, bi ga verjetno označili za absolutno preveč neverjetnega …”

    Se pravi, da pri presoji knjega ni pomembna (le) njena vsebina, ampak (predvsem) ime avtorja? Če napiše nekaj x, y ali z je to absolutno neverjetno, če pa uveljavljen in vpliven avtor, bomo pa že našli način, kako to smiselno upravičiti?! 😛 ;)))

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica