Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?

Britansko pisateljico Jeanette Winterson, morda najbolj poznano po romanesknem prvencu Pomaranče niso edini sad, je že zgodaj v mladosti s strani krušne matere doletela življenjska izbira med srečo in normalnostjo. Pisateljica, ki je svojo izkušnjo odraščanja posvojenke in lezbijke v versko obsedeni družini opisala že v zgodnjem romanu, je izmed ponujenega izbrala srečo, s tem pa ostala zaznamovana z izgubo dela identitete, ki si ga je izgradila šele skozi literaturo.

Z literarizirano avtobiografijo Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? se avtorica zopet vrača v spomine, na območje povezovanja preteklosti s sedanjostjo, kar jo privede do ključnih vprašanj o naravi ljubezni, identitete in izgube. Fragmentarni način pripovedovanja nas pelje od bolečega otroštva, ki ga avtorica neprizenesljivo reflektira, do njene sedanjosti, ko ob smrti krušnih staršev na površje priplavajo stare rane, ki grozijo, da jo bodo utopile v norosti. Ob tem prestane identitetni boj, kar vodi tudi v srečanje z biološko materjo, ki pa z odprtim koncem romana ne prinese pomiritve. Roman, homage navzočnosti in odsotnosti oseb, ki so avtorico izgradile, odlikuje dokončna razgalitev o pomembnosti spoznanja samega sebe ter nujnosti pomiritve s preteklim, da bi lahko živeli v prihodnje.