Ženska, moški in voajer(ka)

Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarističnim delom. Avtorica, ki je v svojem ustvarjanju v ospredje zelo pogosto postavljala tematizacijo psihološko zapletenih intimnih odnosov, je znana po uporabi nelinearnih pripovednih postopkov ter gostega dialoga, predvsem pa izpostavljanju tistega, kar ostaja neizrečeno.

Slednje je vidno tudi v romanu Zamaknjenost Lol V. Stein, ki je v originalu izšel leta 1964 ter širše gledano sodi v tako imenovani Indijski cikel in je od letošnjega leta v prevodu Barbare Pogačnik na voljo slovenskemu bralcu. Relativno kratko delo o nenavadnem ljubezenskem odnosu, ki se skozi čas izgradi v ljubezenski trikotnik, v sebi namreč skriva izjemno kompleksno in poglobljeno tematiko, četudi sam zgodbeni okvir deluje dokaj preprosto. Bralci smo na samem pričetku soočeni s pripovedovalcem in okvirno zgodbo, ki v zgolj nekaj orisih predstavi življenje glavne junakinje Lol Valérie Stein ter nas kot uvertura retrospektivno vodi v čas ključnega dogodka romana in sicer protagonistkinega domnevnega padca v norost. Ta se zgodi ob poletnem plesu v T. Beachu, ko njen takratni zaročenec Michael Richardson sprva čisto naključno zapleše s starejšo žensko, a se v njunem drugem plesu nato zgodi usodni preobrat. Ko Lol ostane sama s prijateljico Tatjano, ju med plesom opazuje nekoliko nenavadno, celo naklonjeno ter v tem vztraja vse dokler se Anne-Marie Stretter in Michael Richardson več ne ločita, pač pa ob prvih sragah jutranjega svita tudi skupaj zapustita plesno dvorano. Lol šele takrat dojame znamenja, ki so napovedovala konec razmerja in zavoljo dokončne odstranitve subjekta svojega hrepenenja prvič izusti med seboj nepretrgano kričanje, a se že v naslednjem zasuku, ko jo zaročenec zapusti in z misteriozno žensko izgine skozi vrata, nezavestna zruši na tla. Od tega trenutka dalje je v stanju pobitosti, pri čemer pa se stanje počasi le izboljšuje in kmalu prvikrat odide v zunanji svet, kjer ob nočnem sprehodu spozna moškega, se z njim že po prvem srečanju poroči in zapusti svoj rojstni kraj »(…) ne da bi ji bilo treba ponoviti zločin, ki bi ga v očeh nekaterih predstavljalo dejanje, da bi tega, ki je odšel iz T. Beacha, nadomestila z edinstveno osebo, in predvsem, ne da bi se izneverila tej izjemni zapustitvi, v kateri je ostala zagozdena po njegovem odhodu.«. Pripoved o življenju protagonistke sledi desetletju relativno mirnega družinskega življenja, v katerem Lol vzgaja tri otroke in ostaja zvesta žena Johnu Bedfordu, kjer pa se v igri umirjene soproge in matere (»Lol je oponašala, toda koga?«) ponovno zgodi preobrat, saj se zavoljo novega službenega položaja moža družina preseli nazaj v protagonistkin rojstni kraj. Kot poprej se tudi nadaljnji tok romana, ki avtorici služi kot uvertura v nov zaplet oziroma ciklično obnovitev starega, odvija predvsem na območju prebuditve protagonistke, pri čemer pa se to lahko vzpostavi šele z vrnitvijo na kraj spominov ter njihovo rekonstrukcijo. Slednje se dobro vidi med pohajkovanji po mestu, ko se Lol osvobodi igre svoje vloge in stran od doma lahko prepusti izgubljenim spominom, venomer iščoč tisto besedo, »ki bi zadržala tiste, ki so hoteli oditi, prepričala bi jih o nemogočem, jih oglušila za vsako drugo besedo, razen za to, v enem samem hipu bi vse poimenovala, njiju, prihodnost in za trenutek«, vse le zato »da se nekega dne to invalidno telo« tudi zgane v svojem krču. Ob (samo)opazovanju na sprehodih naleti na moškega, ki nanjo napravi velik vtis ter ga prične zasledovati, kmalu pa ob njem prepozna njegovo ljubimko, svojo nekdanjo sošolko Tatjano Karl, prav tisto, ki jo je tolažila po usodnem plesu v Kazini in če se pri tem prvi del romana osredotoča predvsem na pripoved o glavni protagonistki, njenemu psihološkemu orisu ter glavnih linijah njene življenjske poti, se v nadaljevanju pogled prestavi na vzpostavljajoč se ljubezenski trikotnik. Lol V. Stein ponovno naveže stik s Tatjano, spozna njenega moža, hkrati pa se ji uresniči želja, da bi spoznala njenega ljubimca Jacquesa Holda, pri čemer se na polovici dela zgodi tudi preskok perspektive na pripovedovalca, ki bo predstavljal središče ljubezenskega trikotnika med obema prijateljicama. Od te točke dalje živimo v zaprtem krogu treh ljudi, v zamejenem svetu z nezanesljivim pripovedovalcem, ki zgolj domneva in izumlja poprejšnje življenje Lol V. Stein, saj le tako lahko poskuša razumeti žensko, v katero se korak za korakom zaljublja. Avtorica na takšen način ves čas izpodbija mejo med realnostjo in fikcijo, kar je opaziti tudi v nadaljevanju zgodbe ter dobro služi učinku potujitve, ki svoj vrh doseže predvsem v elementih voajerizma in manije, ko Lol postane obsedena s prijateljičino ljubezensko afero v želji, da bi spoznala skrivajočo se strast med njima in postane opazovalka tujega razmerja. Na drugi strani pa se obsesivnost veže tudi v obratno smer in sicer na pripovedovalca, ki odpre pot ljubezenskem trikotniku. Ta se vzpostavlja predvsem skozi laži, zakrivanja ter manipulacije, zato pripovedovalec sčasoma želi prekiniti afero s Tatjano, saj mu poleg telesnosti ne prinaša čustev, a mu tega Lol ne dovoli, prav nasprotno, prosi ga naj nadaljuje s Tatjano in hkrati ostaja tudi z njo. Drugi del romana smo tako večji čas soočeni s serijo parov, ki tvorijo verigo odnosov, v katerih je v ospredju protagonistka, težišče pa ohranja na nemogočem razmerju med Michaelom Richardsonom in Lol V. Stein; nastali položaj se nato preslika v trikotnik med protagonistko, Tatjano Karl in prvoosebnega pripovedovalca. Izbira, ki jo Lol s tem naredi, ji namreč šele omogoča, da dokončno stopi na pot spoznanja in ponovne prisvojitve hrepenenja (»Zdaj ste tudi vi del tega potovanja, ki mi ga skušajo preprečiti že deset let.«), da postane predmet ljubezni in želje, oziroma strasti moškega, kjer ta tokrat čustveno pohablja drugo žensko in sicer Tatjano. Slednje je še toliko bolj razvidno v samem zaključku dela, saj protagonistka s pripovedovalcem obišče mesto prvotnega »zločina«, plesno dvorano, v kateri jo je zapustil nekdanji zaročenec, pri čemer z ljubimcem tudi prvič skupaj preživita noč ter delita intimnosti, a zaključek ostaja nejasen oziroma odprt. Na eni strani se delo namreč zaključuje s ponovnim padcem v norost ter z izmenjavanjem osebnosti, a hkrati ob tem nastopi tudi pomiritev oziroma oživitev junakinje, ki še zadnjič voajersko poteka med njenim ogledovanjem poslednjega srečanja med Tatjano Karl in pripovedovalcem »Lol je prišla pred nama. Spala je v rženem polju, utrujena, utrujena od najinega potovanja.«.

Izjemno premišljena izgradnja romana, ki s svojo strukturo ruši tradicionalne konvencije romanopisja, brez linearne naracije ter jasne psihološke karakterizacije likov, učinkuje predvsem prek atmosfere, jezika in na pomenski ravni z odtujitvenim učinkom ves čas preizkuša bralca. Odprt konec romana razpira paleto možnih interpretacij ter z iskanjem ljubezni, nedosegljivim hrepenenjem, čustvene odsotnosti, zasledovanja in izključenosti ostaja aktualno branje v današnjem času (nerodno je le to, da okrajšava Lol nekoliko ironično lahko aludira na angleško kratico Laughing out loud). Slednje velja tako pri preučevalcih literature kot med laičnim bralstvom, saj je delo moč brati skozi Lacanovo dojemanje teorije o neuresničeni ljubezenski želji oziroma hrepenenju, ki se ves čas izmika, možen je vstop prek feministične kritike, kjer se ta za razliko od vloge pripovedovalca bolj osredotoča na protagonistko ter simbolne atribute v delu, temu pa svoje interpretacije doda tudi sam bralec. Vzporednice med negotovostjo in krizo identitete subjekta najdemo tudi v današnji zunajliterarni situaciji, v kateri je človek brez vseobsegajoče resnice ves čas prisiljen iskati smisel brez dokončnega odgovora. Med spomini in anamnezo, med fikcijo in realnostjo, med neslišnim in krikom avtorica vsekakor zahteva potrpežljivega bralca, ki bo tako kot protagonistka med dekonstrukcijo in rekonstrukcijo svoje psihične krajine katarzo iskal skozi mimetično zmožnost ponovitve enih in istih dejanj znotraj večnega, obsesivnega zasledovanja ljubezni ter iskanja samega sebe.