Intimno je postalo politično

Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec. Posebej alarmantno pa je dejstvo, da niti enega od njegovih romanov iz trilogije z naslovom Dnevnik dezerterja niti v srbščini ni moč najti v slovenskih knjižnicah! Slaba zastopanost avtorjev iz bivše skupne države sicer ni nič novega. Mlajše generacije vedno manj razumejo jezike bivše države, ob tem pa je tudi uradna slovenska kulturna politika od osamosvojitve naprej načrtno zanemarjala vse dobro vzpostavljene vezi z inštitucijami in ustvarjalci vseh področij iz Jugoslavije. Morda to velja še očitneje za Zvonka Karanovića, saj gre za kultnega avtorja mlade urbane generacije, kakor lahko preberemo v kratkem besedilcu s konca knjige. Umetnik se namreč v knjigi močno naslanja na bitniško poezijo in popularno kulturo, s čimer bržkone nagovarja predvsem  mlajšo generacijo.

Na samem začetku knjige stoji daljša pesnitev z naslovom Velika utrujenost, ki se razteza čez sedem strani in bralcu ponuja kar najboljši uvod v Karanovićev pesniški svet. S himničnim zanosom avtor obračunava z vsemogočnim bogom Nogometa, turbofolk kulturo in neonskimi lučmi kapitalizma. A v isti sapi kriči tudi proti manj očitnim anomalijam sodobne srbske družbe: ritualnemu »ubijanju« princes v vrtcih, pomanjkanjem pisateljev, ki gredo »do konca«, ob tem obžaluje zaton rokenrola, ki je »pijano zaspal v menzi« in še bi lahko naštevali. Karanović v pankovskem tonu ostro zavrne marsikatero zablodo sodobnega sveta, obenem pa bralcu ponuja zanosno pesniško izkušnjo polno preobratov in vznemirljivih skokov med najrazličnejšimi vsebinskimi registri.     

Sledi izbor iz treh avtorjevih zbirk, med katerimi pa tako na formalni kot tudi vsebinski ravni ni opaziti posebnih razlik. Pesmi so povečini daljše in nemalokrat se zdi, da so napisane na mah, zato jih lahko, če se jim le znamo prepustiti, tudi preberemo na dah. Poleg tega avtor v njih le redko vključuje ločila ali velike začetnice, s čemer se na eni strani naslanja na bitniški način pisanja, po drugi pa bralcu omogoča, da brez kakršnihkoli preprek polzi iz verza v verz, kar se nedvomno izredno dobro prilega celostnemu vtisu njegove poezije.

Poleg družbenokritičnega podtona marsikatere Karanovićeve pesmi, pa vanje velikokrat vključuje tudi najrazličnejše ženske like. Omenil sem že princeske iz srbskih vrtcev, a tudi žene »gastarbajterjev«, ki se zaradi osamljenosti predajajo spolnim avanturam, »povzpetnice«, ki zaradi revščine izberejo najbogatejšega moškega; potem so tu še intimnejši nagovori žensk, ki so na tak ali drugačen način oplazile pesnikovo življenje. Naj gre za šepetanje skrivnostni ženski ali pa le za vsakodneven pogovor v postelji po seksu, Karanović ženskim likom izkazuje toplo naklonjenost in globoko razumevanje za njihov status v sodobni srbski družbi. Tudi težavam žensk, ki lovijo moškega predvsem zaradi denarja, zna Karanović razumevajoče prisluhniti, ob tem pa svojih ljubimkam (ali samo eni?) kaže nič drugega kot spoštovanje.

Po moje mnenju je pesnikovo držo do žensk potrebno razumeti nadvse politično, čeprav bi morda na prvi pogled družbenokritičnost pripisali bolj udarnim pesmim iz zbirke. Seveda vemo, da kapitalizem uničuje medosebne odnose, vemo, da so delavci izkoriščeni, vemo, da mečemo veliko hrane v smeti … A veliko težje dostopamo do vsakodnevnih težav punčke, ki odrašča brez očeta (Triptih o osamljenih puncah), ali pa do obravnave ženske spolnosti in ljubezni brez patriarhalnih primesi belega moškega. Pri tovrstnih opisih Karanović mojstrsko transcendira iz intimnega v politično, kar je prvina, po kateri si bom sam zapomnil branje knjige Najboljša leta naših življenj.