Etika normativnosti

Ja, dobro je, da je življenje tako absurdno, da lahko vsakdo piše poezijo, celo Blaž Iršič. Ta prvi stavek na zavihku, ki uvede njegovo tretjo pesniško zbirko, pa lahko še stopnjujemo, če vseskozi zabavno, zajebavajočo in ležerno vulgarno poezijo v knjigi takoj na začetku označimo za fundamentalno etično. Potem se lahko v njenem duhu šele zares vprašamo: »Kaj za en kurac se dogaja?!« Preden pogledamo v to brezno, pa lahko začnemo lahkotneje, s kratkim pregledom funkcioniranja Iršičevih komadov.

Navedemo lahko naslednje lastnosti: gre za tekste z dandanes najbrž najbolj učinkovitim šalamunovskim nizanjem asociativnosti, miselnim preskakovanjem, nasekovano nenadejanostjo in neprestanim ter spontanim humornim vlaganjem, ki ima kot tista surovo ter skrajno materialno metaforična vložena rdeča pesa izpred že kar nekaj let, v katero bi subjekt namakal kurca, tako rekoč neskončen rok trajanja. No, vsaj dokler bodo obstajali slovenstvo, vsakdan liberalne demokracije in seveda Evropa kot srce krščanske civilizacije. Njihov veliki šarm je v tem, da v nasprotju z veliko večino današnje pesniške in literarne produkcije sami na sebi niso vezani na tako rekoč nič, edino na specifično, sproti zaznamovano obzorje subjekta – recimo mu na primer ne čisto slabo izobražen podgurski slehernik –, katerega vsa eksistenca je zgolj obstajanje in postajanje pesmi. Nobenih privatnih in intimnih razglabljanj onstran dane situacijskosti, spletene v bog ve kakšno vozlišče vica, pregovora, pretežno zmačkanega bežnega stanja, sence v čošku veselice in seveda takšne ali drugačne variacije Jezusa Kristusa. Nobenih refleksij o vesolju ali svetnici poeziji, nobenega filozofiranja in pametovanja, kako je vse narobe in kako bi moralo biti, zgolj trenutek verza in njegova nezanikljiva realnost. Tako pesniško nonšalanco je uvedel in tudi dopolnil prav Šalamun, Iršič jo z veliko frišnostjo nadaljuje.

Vse to je temelj in standard tudi v njegovi najnovejši knjigi, a opazne so tudi določene dopolnitve oziroma, bolje rečeno, mestoma nekoliko drugačna senčenja sicer nespremenjene pesniške materije. Na glavni liniji njegove običajne brihtnosti in nesnažne duhovitosti namreč razbiramo nenadejane poglobitve, neironične emotivne pejsaže, eksistencialne prepade, ob in od katerih se toliko ljudem in avtorjem tako hitro zvrti v glavi. Iz njih veje bodisi osebni prelom v subjektovem življenju, novo bivanjsko poglavje, izguba in tako naprej bodisi, kar vse skupaj morda pojasni še bolj in tudi jasneje, da je dopolnil štirideset let. Kar pa je v komade vtkano spontano in mimogrede, nikoli ne postane dominantna razsežnost in dejansko le še podkrepi glavno špuro pisanja ter je slednjič zaradi tega tudi toliko izrazitejše. Tako je prav v najbolj iršičevskih pasažah, recimo: »Ko besede ohromijo, / rabimo rože, / nemo lepoto, / bolečino, / Kajuha. Dozorimo / in potem gnijemo. / ›Mama, sanjal sem incest!‹ / ›Sinko, jaz tudi!‹« Kar je nemara znak, da je sama ironična baza te poezije mišljena neironično; je stanje sveta v vseh njegovih manifestacijah, politiki, človeškosti, refleksiji in tako dalje.

Dalje je poezija precej aktualna, a ne v smislu komentiranja ali pesnjenja o sedanjih stanjih ter razmerah doma in po svetu, četudi se mimogrede pojavljajo genocid, demokracija in heteroseksualni psi. Na tej ravni je mestoma celo nekoliko za časom, kot beremo v enem boljših punch linov: »Moj dan ni Grace Kelly, / je bolj France Cukjati.« Glede prve je možno vse, bila je vendarle dobesedna princesa, ikona in velika zvezda, a kdo, mlajši od štirideset, še ve, kdo za vraga je France Cukjati – kar je seveda vsa poanta, a človek mora vendarle biti seznanjen z likom dotičnega gospoda, da se v polnosti zave tuge tega bivanja … Njena aktualnost je predvsem v načinu izražanja, jezikovnem registru današnjega momenta, neizumetničeni govorici; svet je dejansko tak oziroma, bolje, svet dejansko občutimo, mislimo in govorimo tako, kot ga prebiramo v naši knjigi.

To pa nas počasi vodi do poante o etičnosti, okrog katere smo črtkali naš očrt zbirke – slovenstvo, vsakdan liberalne demokracije in seveda Evropa kot srce krščanske civilizacije; pretežno zmačkano bežno stanje, sence v čošku veselice in seveda takšne ali drugačne variacije Jezusa Kristusa; ne nazadnje ne čisto slabo izobražen podgurski slehernik. Pesmi seveda onstran sprotnega toka in asociativnega nizanja o ničemer ne pridigajo in ne nudijo nikakršnega političnega ali vrednostnega manifesta, razen morda v standardnih pesniških oziroma v našem primeru pretežno obešenjaških modrostih tu pa tam, denimo: »Slaba stran zdravega življenja je, / da na koncu umreš. / … / Vse, / kar morava, / sva že pozabila.« Ali: »Brez možnosti, / da bi postal izmeček, / ne moreš postati / angel.« Ali: »Tam, / kjer je večina, / tam je sistem. / Igre je konec. / Država je država.« Prav ti zadnji verzi so dobra iztočnica za našo izpeljavo.

Iz nastrojenosti tako rekoč vsega pisanja v knjigi, četudi ni to nikjer izrecno omenjeno, veje fundamentalen odpor do vsesplošne politizacije vsakdanjega življenja, ki ga gotovo izraža tudi naslov zbirke. Dandanes je modus operandi naše vsakodnevnosti prav to, da tako rekoč vsaka stvar postane žrtev v imaginariju dnevne politike; vsaka še tako malenkostna in privatna zadeva se spremeni v politikantsko aktivizacijo, medtem ko je že dodobra propadajoči liberalistični aktivizem s svojim inkvizicijskim nizanjem vseh naših kolonialističnih, rasističnih in spolnih pregreh sam pojem neke družbene normativnosti spremenil v najhujšo psovko. Tu vstopi Iršičeva poezija: njen subjekt je v optiki tega antinormativnega diskurza očiten spolni nasilnež, kolikor pač hoče gristi ustne in pijan ploskati po riti, rasist, homofob in nasploh en tak neokusen in povsem neprimeren neotesanec. Fuj. To lahko najprej čisto preprosto pripišemo neposredni pesniški intenci, ki iz čiste objestne radosti podjebava in ne šljivi moralistične zdrave pameti. Lahko pa beremo, in pravzaprav moramo brati, tudi podrobneje.

Hkrati se namreč zgodi nekaj nenavadnega in umazano lepega; prebiramo vulgaren besednjak, neprimerne in nekorektne besede, ki bi jih prenekateri senzibilnež dnevne morale označil za nestrpne, ponižujoče in šovinistične, gotovo marsikdo – od katoliškega do liberalnega aktivista, kar je ne nazadnje že pravo cankarjanstvo! – tudi za neokusna duhovičenja, zaradi česar potem ta poezija postane tako rekoč grožnja tako za tradicionalistično kot za multikulturno, solidarno in pluralistično družbo, v kateri nobena manjšina ni marginalizirana … v vsej tej manifestaciji nesnage s homofobnim ali rasističnim izrazjem vred dejansko ni nobenega rasizma, nobene homofobije, nobenega šovinizma. Kar nas slednjič privede do normativnosti in njene etike.

Kljub določenemu nepoznavanju specifičnih zadev v nekih drugih skupnostih, primatu tradicijskih praks, številnim krivičnim predsodkom ali kratko malo netočnemu védenju, ki na površen aktivističen pogled sevajo temeljni rasizem ali homofobijo ali oboje, ta normativnost sama po sebi še ni šovinizem, temveč zgolj možna posoda zanj; dejanski šovinizem se rodi s fašistično politično manipulacijo in spodletelostjo antifašizma. Celo več: večinsko normativno prebivalstvo je kljub svojemu seljaštvu odprto za tako rekoč vsako sprejemajočo družbeno prakso, je pa seveda tudi res, da je ves čas nahujskljivo v drhal najslabše vrste. Iršičeva poezija je prerez te neobsojajoče, odprte normativnosti, ki pa je, kar se dostikrat pozablja, tako kot vsako človeško bitje in ždenje živ, protisloven, usran, neotesan, pijan in, kot nas opozarja tudi naša zbirka, na srečo ne vedno posran organizem, katerega inherentne politične nekorektnosti pa še niso rasizem, homofobija, šovinizem, fašizem. Ravno nasprotno – te aktivno politične odurnosti se mu vedno podturijo in podtaknejo, medtem ko je sam, sploh v primeru kolikor toliko prisotne samorefleksije, nikar iršičevske v človeško stanje in sranje potopljene poezije, vedno temeljno odprt, razumevajoč in empatičen, če se le ne jemlje preresno. Četudi se ves čas strastno zajebava. In v tem je njegova globoka etika.

Povorka te heteroseksualne normativnosti pa razkriva še eno, intimnejšo, a nemara v širšem smislu prav tako pomembno razsežnost. Osnovna sporočilnost standardne parade ponosa, torej velike, lepe in ne nazadnje že tradicionalne manifestacije bojev LGBT skupnosti za politično enakopravnost, ki jo novi šovinizmi spet bolj in bolj ogrožajo, krnijo in onemogočajo, je ves čas enaka, krasna in nujna: bodi ponosen na to, kar si, ničesar sramotnega ni na tvojem načinu življenja, v tvoji strasti, partnerstvu, ljubezni, kakršnekoli že so. Nobena ljubezen ni vredna več od druge. Ljubezen je srce egalitarnosti. No, Iršičeva parada heteroseksualcev tukaj doseže tako rekoč metafizično raven ironije: heteronormativnega življenja ne kaže kot politični privilegij, temveč kot globok eksistencialni prepad in propad – nobenega ponosa na to, kar si, potencial sramote na vsakem vogalu, strast pa kot perverzna želja neznosne življenjske sle, ki jo lahko uteši le ljubezen.

Morda je ta bedna neekskluzivnost samega sebe v končni fazi tisto najuniverzalneje človeško. In če se nahaja v samem srcu normativnosti, jo lahko preberemo kot velik emancipatorni potencial za vse.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 412.