Roman ni ravno politično-didaktični pamflet, a usode likov v drugačnih okoliščinah ne bi bile enake

Mladi soul surfer Homero Fernandez in njegov prijatelj Marcos Trujillo razmišljata samo o tem, kako bosta posurfala naslednji val. Smo v letu 2011 v Arrifani, majhni vasi, ki je bila pretežno ribiška naselbina, dokler je niso odkrili turisti – sedaj jo vse bolj najedata gospodarska kriza in gentrifikacija. A Homeru in Marcosu se največji problem zdijo nevljudni tuji surferji, ki ne spoštujejo etike lokalne scene. Ko v njuno bližino pride svetovna surferska zvezda Garrett McNamara, se trenja med njima začnejo krepiti. Nato svobodni detektiv Caetano Assunto na obali najde zveriženo truplo … Pisatelj, kulturolog in surfer Primož Mlačnik se v svojem drugem romanu Surferski dnevi spretno giblje med surfanjem, družbeno kritiko in kriminalko.

Ob naslovu Surferski dnevi bi prej pomislila na bolj lahkoten roman, morda celo z ljubezensko vsebino, kot na zgodbo, ki se prične s prizorom, ko pripovedovalec umira. Je ta kontrast med naslovom in vsebino nastal namenoma?

Mar ni lahkoten? Kratek je in ni ti treba dvesto strani predelovati travme. Iz campovske perspektive se lahko vsaj prvi del romana bere tudi kot ljubezenski roman [smeh]. Dva mlada moška se spoznavata ob surfanju, skupaj preživljata poletne večere, drsita na valovih, med njima je napetost …

Kontrasti so dobri. Iz njih lahko vzklije nekaj novega, ampak ta ni nastal namenoma. Z Veroniko Šoster in Jernejem Županičem smo izbirali med dvema naslovoma. Prvega sem pripisal ob oddaji osnutka romana, ampak se mi je kasneje zameril, ker sem v njem odkril nekaj, kar se mi je zdelo frivolno, nekako infantilno in nepotrebno epigonsko. Želel sem ga nadomestiti z drugačnim naslovom, pri katerem pa je obstajal pomislek nerazumljivosti oziroma nerodnega branja. V podobni dilemi sem se znašel že pri Otoku psov. Naslovi so mi nekako nedostopni. Vsekakor naslov ni prva stvar, ki jo pisatelj zapiše. Enako kot prva zapisana poved v resnici ni prva zapisana poved.

Roman se odvija v priobalni portugalski vasi Arrifana, ki je bila nekdaj dom predvsem ribičem, sedaj pa je postala priljubljena destinacija za surferje in druge turiste. Kraj si kot surfer obiskal tudi sam – kako si ga doživel? Se ti je ideja za roman utrnila, ko si bil tam ali šele kasneje?

Mislim, da sta mi za Arrifano že pred desetimi leti povedala prijatelja, skejterja in surferja, ko sta se vrnila s portugalsko-španskega surfarija.¹ Plažo sta mi predstavila kot prijazno, gostoljubno (brez surferskega lokalizma), z razmeroma rednimi valovi, ki celo ob močnem swellu oziroma oceanskem valovanju niso prezahtevni. V času, ko sta mi prijatelja opisovala svoje izkušnje, nisem imel denarja za takšne izlete. Zato sem Arrifano prvič za štiri dni obiskal julija 2022. Tja sem šel, da bi surfal, ampak naletel sem na neprijazne okoliščine, saj sem bolj poleten človek in ne maram mraza. Medtem ko je oceanska klima vasico podnevi in ponoči ovijala v vetrovno-vlažne meglice, sem zmrzoval na kopnem in v vodi. Podnevi je bilo največ devetnajst stopinj. Zvečer se je temperatura spustila do petnajst stopinj, jaz pa s seboj nisem prinesel skoraj nobenih toplih oblačil. Vsak dan sem zjutraj in zvečer v tankem kratkohlačnem in kratkorokavnem neoprenu skušal vsaj eno uro in pol vztrajati v mrzlem oceanu. Voda je imela okoli sedemnajst stopinj. Valovi so bili nizki in v zasedbi nismo veliko pedlali oziroma veslali z rokami. Večino časa smo presedeli na deskah in napol gole noge so mi drevenele od mraza. V tem »trpljenju« sem bil zelo hvaležen za vsak val, ampak štiri dni me je zeblo povsod razen v postelji. Na ulicah ni bilo veliko ljudi, bili so nejevoljni. Čeprav sem se imel karseda dobro, se mi je zdelo, kot da me je kraj zavrnil. Naslednjič sem z zalogo toplih oblačil in dolgim neoprenom za deset dni obiskal Arrifano julija 2023: UV indeks 11; za dve stopinji toplejše morje; v oceanu in na ulicah sem srečeval ljudi z zagozdenimi nasmeški. Ideja za roman se mi je utrnila prej, ampak veliko sem osnoval in napisal v tej naklonjeni atmosferi.

Zdi se mi, da Slovenci radi beremo o adrenalinskih športih in športnikih, ampak smo usmerjeni bolj v gorski kot v morski svet – veliko imamo prevedenega in domačega leposlovja, ki je vezano na gorništvo, kolikor vem, pa so Surferski dnevi prvi domači roman o surfanju (mogoče se motim). Lahko za tiste, ki ne surfamo, opišeš čar tega športa?

Res je. Mislim, da gre res za prvi slovenski surferski roman, ampak morda se tudi jaz motim [nasmeh]. Zagotovo ne gre za prvo slovensko surfersko knjigo. Mislim, da je prva slovenska knjigo o surfanju Učenja oceana, ki jo je leta 2010 napisal slovenski soul surfer Jernej Rakušček, ki je bil par dni celo eden od mojih učiteljev surfanja, ko sem prvič, verjetno pred kakimi petnajstimi leti, odšel surfat v Španijo s slovenskim surferskim klubom in surfersko šolo Ujusansa. Ne vem, če imam mandat razlaganja čarov surfanja za splošno javnost, ampak zdi se mi, da je v surfanju nekaj prvinskega, osvobajajočega in zasvajajočega. Verjetno pa ta čar vsak dojema malo po svoje. Če se prav spomnim knjige, ki sem jo prebral pred skoraj petnajstimi leti, Rakušček zapiše, da je surfanje na deski (brez jadra!) eden težjih športov (če ne celo najtežji šport), ampak on je zvozil desetmetrske valove [nasmeh]. Sicer se strinjam, da ni enostavno, ampak postane laže, ko se naučiš, kaj moraš in česa ne smeš početi. Malo si v divjini, kjer ni vse odvisno od tebe, ampak tudi ob vožnji po razmeroma majhnih valovih se lahko počutiš, kot da si splezal na Everest. Za bolj poduhovljene, praktične in razširjene opise predlagam branje obeh knjig.

V romanu spoznamo surfersko subkulturo in žargon, kot lik pa se pojavi tudi zvezdnik iz sveta surfanja, Garrett McNamara. Kako to, da si se odločil, da v roman vpleteš resnično osebnost? In iz česa si črpal, ko si pisal o surfanju – so to bolj lastne izkušnje ali je bilo tudi kaj raziskovanja v ozadju, morda posvetovanja z drugimi surferji?

Nekaj idej oziroma navdiha sem res dobil ob gledanju dokumentarne serije 100 Foot Wave (2021), v kateri je glavni akter poklicni surfer velikih valov Garrett McNamara. Gledalci ga spremljamo v njegovem zanosu, organizaciji in poskusih, da bi v portugalskem Nazaréju posurfal največji val na svetu. Dokumentarna serija je posneta primarno iz njegove perspektive oziroma iz perspektiv, ki so zveste njegovi želji. Privlačna se mi je zdela literarna ideja, v kateri McNamara postane stranski lik, medtem ko zaživi portugalsko ozadje njegovega podviga, ki ga dokumentarec ne upošteva. Gledal sem tudi nekatere druge klasične surferske dokumentarce. Precej časa sem iskal brazilski Rio Breaks (2009), ki se mi je zdel glede na opis unheimlich podoben prvemu delu Surferskih dni, ampak mi ga ni uspelo najti, prenesti, kupiti ali kakorkoli drugače pogledati. Podobno je bilo s filmom Otelo Burning (2011), kupiti bi moral DVD in tako dalje … Ali pa sem bil samo zelo nespreten pirat [nasmeh].

Med različnimi dokumentarci, ki sem jih nekaj mesecev po ogledu serije 100 Foot Wave gledal predvsem kot surferski navdušenec in vedno manj kot pisatelj, ki bi iz njih črpal kakršnokoli snov, sem se sredi jeseni leta 2023 med urejanjem romanesknega osnutka, ko sem verjetno zaradi času neprimernega in nepotrebnega drobnjakarstva (predvsem zaradi blažene nevednosti) zamudil rok za oddajo rokopisa za publikacijo v letu 2024, prikopal tudi do trpko-optimističnega dokumentarca Gaza Surf Club (2016). Mislim, da sem ga gledal nekaj tednov po začetku vojne. Težko ga je bilo gledati, saj so bili nastopajoči živi. Zatirani, ampak optimistični. Sredi uničujoče okupacije in zloveščega občutka, da bo Izrael zravnal Gazo z zemljo, sem urejal surferski roman in gledal palestinske surferje. Teksta se nato eno leto nisem dotaknil.

Sicer sem pri pisanju seveda črpal iz lastnih izkušenj, ki so se nanašale na res osnovne surferske prakse in miselnost. Če bi vse črpal samo iz te skoposti, bi verjetno ustvaril precej bolj pristranski in dolgočasen surferski svet. Veliko sem se učil. Bral sem številne surferske romane, surfersko zgodovino in sociologijo, surferske zgodbe, ki so jih pisali surferji, več ameriških in avstralskih del surferskega noirja, tudi debele memoare Barbarian Days: A Surfing Life (2015) Pulitzerjevega nagrajenca Williama Finnegana. Z drugimi surferji se nisem posvetoval, ker nisem del slovenskih surferskih druščin.

Nekaj, kar mi je bilo v romanu takoj všeč, je bil jezik, ki je sproščen, pogovoren, uporabljaš tudi surferski žargon. Kako si se lotil te dimenzije besedila – je jezikovna lega prišla samo od sebe ali je bilo potrebnega nekaj poskušanja in prilagajanja? Si si že v začetku zamislil, kako bodo »zveneli« različni liki?

Zamisel o zvenu različnih likov in fokalizatorjev mi je bila precej jasna že od začetka, saj sem si želel, da bi govorjeni jezik različnih likov odseval njihove družbene okoliščine in njihove identitete. V nabuhli in zloščeni šentflorjanščini mladih in neizobraženih surferjev nihče ne bi užival. Vedel sem, da moram biti do jezika in različnih jezikovnih leg posebej občutljiv, da ne bi besedilo učinkovalo povsem banalno ali celo pretenciozno na diametralno obraten način. Da ne bi liki govorili v too cool for school žargonu. Enega od jezikovnih izzivov je sicer predstavljalo dejstvo, da slovenski surferski žargon ne obstaja oziroma verjetno obstaja v zelo ezoteričnih oblikah in neenotno pri različnih skupinah slovenskih surferjev. Vsekakor ni ozaveščen. V resnici ne vem, kako zveni in koliko se praktično oziroma kolektivno uporablja, vendar si ga znam predstavljati v angliziranih oblikah. Na primer pomen sintagme šutniti trico je najbrž razumljiv tudi tistim, ki ne igrajo košarke, medtem ko tega verjetno ne moremo trditi za potencialne surferske sintagme, kot sta snejkniti val ali dropniti v val (teh izrazov v romanu ne uporabljam).² V tem smislu se mi zdi, da mi je dobro uspelo posloveniti nekatere tujke, medtem ko se mi je to pri drugih zdelo prisiljeno ali zelo težko. Poleg tega si nisem želel ustvarjati razlagalnega slovarja, zato sem skušal sproti skozi dejanja in zgodbo pokazati, kaj pomenijo tujke ali neznani izrazi. Pri reševanju različnih (dejanskih in zamišljenih) jezikovnih dilem sta mi sicer pomagala Veronika Šoster in Jernej Županič – večja jezikovna mojstra od mene in mojstra svojih področij.

Pripovedovalec v prvem delu romana, mladi soul surfer Homero Fernandez, me je spominjal na Oscarja iz Otoka psov – tudi on ni bil ambiciozen, želel je samo surfati, ni ga zanimala kariera, uspeh ali da bi »nekaj naredil iz sebe« (karkoli že to pomeni). Je to zgolj naključje ali je nekaj na takšnih likih, obstrancih, bi lahko rekli, kar te še posebej intrigira?

Pa mu je res podoben [nasmeh]. V tem kontekstu bi rekel, da če »ničesar ne želiš narediti iz sebe«, pomeni, da pod nobenimi pogoji nočeš vstopiti oziroma se na vse pretege izogibaš vstopu na trg delovne sile, kjer boš postal (samo)izkoriščano blago. In vendar se ti to vseeno lahko zgodi na zelo slab način. Iz te perspektive so nekateri liki obstranci, vendar ne zares, saj živijo v (resda trhli) skupnosti. Nekateri liki v zgodbi so pripadniki delavskega razreda brez srednjerazrednih vrednot in ambicij. Ne bi rekel, da me res intrigirajo, ampak ti ljudje obstajajo. Poznam jih. Bežno ali intimno. Tukaj so. Običajno v literaturi niso zastopani ali pa so predstavljeni negativno in stereotipno. Ti »obstranci« niso posesivni individualisti, kot bi na primer rekel Janis Varufakis, prej obratno. Pogosto so vključeni v obstranske, a pomenljive skupnosti. Morda se mi zdijo bolj človeški in zanimivi kot konformisti, ki so del priznanih in zamišljenih skupnosti. V tem smislu bi lahko prej kot obstrance dojemali influencerje, ki so posesivni individualisti.

Tudi Caetano Assunto, ki prevzame pripoved v drugem delu, ni lik preiskovalca, ki bi ga pričakovali. Je nekakšen freelancer, zaradi česar ne deluje čisto po črki zakona, hkrati pa ta njegov prekarni položaj povzroči dodaten zasuk v preiskavi. Kaj je navdihnilo lik Caetana Assunta?

Ah, Caetano je surferski detektiv [nasmeh]. On je Harrison Ford med surferskimi detektivi. Caetano bežno pooseblja razcep med moralnim imperativom, pravnim zakonom in surfersko etiko. Če bi razpravljal o navdihu, bi se inkriminiral na vsaj dva načina. Naj pa omenim še nekaj, kar se v sodobnih (slovenskih) kriminalkah skriva v površinski očitnosti. Nekaj, o čemer sem razmišljal tudi sam in o čemer sem se večkrat pogovarjal različnimi ljudmi. Nekaj, kar je omenila tudi Vesna Kelbl Canavan, ko sem pred leti v Novem mestu predstavljal Otok psov: kriminalisti so orodje represivnega aparata države. Zakaj jih je večina tako prekleto pozitivnih, politično korektnih in poštenjakarskih? Celo v kriminalkah, ki so izšle v obdobju odziva na varčevalne ukrepe in v pandemičnem obdobju. Kolikor se spomnim, je bilo v obeh obdobjih precej policijskega nasilja, ampak kriminalke so iz perspektive detektivskega lika ostale prijetne in konformistične. Iz te perspektive Caetano Assunto podobno kot Pedro Rosquilla v Otoku psov predstavlja manjši odklon. Njegovi prekarnost in razcepljenost se mi zdita zanimivi, ampak globinsko ju resda ne raziskujem, kar morda odsevajo tudi nekatere kritike [nasmeh]. Pošteno. V tem smislu sicer mislim, da si je vseeno bolje želeti več, in ne manj. To je vsaj moja izkušnja ob prebiranju slovenskih romanov [smeh].

Kot sva že omenila, se roman začne z umiranjem. Imamo torej truplo, ampak do konca nismo čisto gotovi, ali se je zgodil umor ali ne – o tem nista prepričana niti Assunto niti forenzična kriminologinja Gloria Estevez. Zakaj si se odločil za takšno zasnovo? Si morda želel, da bi, kot v Otoku psov, tudi bralec prevzel vlogo detektiva?

V Otoku psov teče glavna zgodbena nit skozi pripovedne zastranitve, v Surferskih dnevih ni tako. Mislim, da si nisem želel »bralskega detektiva«. Nisem si ga namenoma predstavljal, ga predvideval in vključil, čeprav se mi zdi, da je ta vloga nekako notranja vsaki zasnovi, ki črpa iz kriminalke. Če bi mi vprašanje o zasnovi zastavila pred dvema letoma, ko sem snoval zgodbo, bi ti lahko res entuziastično, nadrobno in do naveličanosti povedal, kaj želim doseči s to zasnovo in zakaj sem odločil zanjo. Zdaj niti ne vem več. Tekst je izbrisal večino načrtov in razlag. Naj pa omenim, da mi je pa zdaj v oddaljenem in metaforičnem pogledu všeč, da ima zasnova obliko pentlje, ki me spominja na ponavljanje v surferski seansi. Zgodba se časovno prične v vrhuncu sedanjosti, v dozdevno brezčasnem trenutku, ki spominja na občutek po koncu drsenja na valu. Val se je ravnokar zlomil. Za seboj je pustil užitek in opustošenje. Da bi ugotovili, kaj se je zgodilo, se moramo prebiti nazaj v zasedbo, skozi lomljive valove preteklosti. Ko priplavamo v zasedbo, na mesto loma, se preteklost združi s sedanjostjo, ampak hipoma se znajdemo na novem valu, ki se je pričel lomiti. Ponese nas v prihodnost, ki se spremeni v opustošeno sedanjost brez užitka. V tej sanjariji bi si prej želel, da bralstvo prevzame vlogo surferja [nasmeh].

Pod tem tragičnim dogodkom, ki poganja dogajanje, pa so še druge plasti. Odnosi med liki so kompleksni, poleg tega pa so izrazite tudi družbene teme, kot so gentrifikacija, turistifikacija in prekarizacija dela. Zgodba je postavljena na Portugalsko v letu 2011, ampak te težave so globalne in se z njimi soočamo tudi pri nas. Si želel s tem podati tudi družbeno kritiko?

Roman ni ravno politično-didaktični pamflet, ampak usode likov v drugačnih družbenih okoliščinah ne bi bile enake. McNamara je leta 2011 prvič posurfal največji val na svetu. To je bilo tudi na Portugalskem obdobje socialne krize in varčevalnih ukrepov. V tem kontekstu sem želel ostati zvest realizmu dogajalnega časa in prostora. Če bi si res posebej želel podati družbeno kritiko – ta draž je sicer obstajala –, bi roman vseboval družbenokritične zastranitve. Med pisanjem sem se nekako zavedal, da v dani zasnovi ne morem povedati ničesar novega ali zanimivega o vseh teh temah kar tako, by the way. Ničesar, česar ne moremo prebrati v najboljših kritičnih esejih, strokovnih in znanstvenih delih, nisem videl v dobrih literarnih upodobitvah. Drugačne zasnove nisem našel, tudi iskal je nisem.

Osnutek romana je sicer vseboval krajšo zastranitev v smeri bolj neposredne družbene kritike, ampak zastranitev je bila ravno toliko mejna in obstranska, da je kratila zgodbo in kradla pozornost. Zavedal sem se je in seveda jo je opazila tudi urednica. Sicer sem bil že od začetka prepričan, da bom z manjšo pisateljsko distanco ali z bolj očitnim kritičnim angažmajem tekst verjetno uničil. Tekst bi postal bolj političen, ampak iz perspektive možnosti, ki mi jih je zasnova ponujala, slabši. Raztresen. Postal bi dolgočasen, utrujajoč, stopničast. Pa ta praksa gotovo ne velja za vse knjige. Lahko so super, če je družbena kritika zasnovno vezana na dejanja in želje likov. Knjige imajo lahko tudi veliko angažmaja, pa ne vedo, kaj z njim početi. Ali pa angažma zasenči vse ostalo in zgodbe postanejo družbenokritični zgledi, s čimer tudi ni nič narobe.

Liki v Surferskih dnevih živijo v slabših socialnih razmerah in družbene okoliščine vplivajo na njihove odnose, vendar so do obojega malo ravnodušni. Ne sprašujejo se posebej o vzrokih. Nekaterim slednje preprečuje (surferska) obsesija. Tudi to se mi zdi precej realističen scenarij.

Se ti zdi, da lahko ustvarimo prepričljive like in zgodbo, če ne vključimo nekih širših problemov, ki pestijo našo družbo?

Dobro vprašanje. Po eni strani si mislim, da jih gotovo lahko ustvarimo, ker bi se verjetno v literarni zgodovini našel marsikateri primer v zgodbi, ki nikjer neposredno ne komentira družbenih problemov, ampak poraja se mi novo vprašanje. Kaj mislimo s prepričljivimi liki in z vključitvijo širših družbenih problemov? Z vključitvijo kam? V splošnem je lahko del prikaza družbenega problema vsaka oseba, ki ima zavest o sebi in notranji konflikt glede svojega bivanja v svetu. Mislim, da bi morda morali biti kot vsi ljudje tudi vsi liki problematični, ampak problematični so na različne načine. V teh načinih se izraža družbeno-kulturna vez. Če tega ni, po mojem mnenju liki ostanejo ploski. Tudi dozdevno popolni ljudje so le ploski narcisi ali psihopati, ampak celo ti v sebi nosijo notranji konflikt, ki lahko poganja zgodbo: npr. kako manipulirati z ljudmi in jih izkoristiti, ne da bi ogrozili svojo pozitivno socialno ali javno podobo. V tem smislu bi torej celo zgodbe o psihopatih izpostavile vsaj družbeni problem psihopatov [smeh]. Zdi se mi sicer, da gre tukaj v literarnem smislu morda bolj za vprašanje razmerja med subtilnim in neposrednim. Ena od številnih možnosti je, da družbene probleme subtilno predstavimo skozi vsakdanja dejanja ali psihologijo lika v odnosu do okolja, lahko pa jih neposredno opisujemo (lik kritično razmišlja o družbenih problemih) ali lik zapletemo v družbenokritična dejanja (proteste, politične spletke, družbene boje ipd.).

Podobno kot tvoj prejšnji roman Otok psov se tudi Surferski dnevi izmikajo žanrski klasifikaciji, čeprav so blizu kriminalnim romanom (z družbenokritičnim podtonom) – je bil tvoj namen napisati kriminalko ali si namenoma barval čez črto? Kako bi sam označil roman (če bi mu sploh dal kakšno oznako)?

V poletju 2023, ko sem spisal večino snovi, sem bral zvrstno in žanrsko precej raznolike pisatelje in pisateljice. Od vsega mogočega, kar se nanaša na surfanje, do socialnih romanov ali delavskih romanov, poezije in celo kakšnega weird hibrida. Prebral sem tudi več romanov, ki se nekako uvrščajo med surf noir romane, ki nekako združujejo elemente trdih ali trdo kuhanih kriminalk in življenja ob plaži. Moj namen je bil napisati dober surferski roman, v okviru zasnove, ki sem jo sproti oblikoval. Napisati sem želel nekaj novega, zanimivega in prepričljivega. Želel sem si napisati dobro zgodbo. Roman bi težko opredelil. V splošnem ne maram, če pisatelj v intervjujih postane svoj idealni literarni kritik, ampak naj se preizkusim v tej vlogi: mislim, da so Surferski dnevi družbeni roman, katerega zgodba se prek žanrskih sestavin sodobne kriminalke ukvarja z različnimi družbenimi temami iz perspektive surferske kulture. Pri tem posname fotografijo neke manjše skupnosti.

Kakšen pa je nasploh tvoj odnos do žanra?

Večplasten in protisloven.

Lahko to še malo podrobneje razložiš?

Seveda, bom uporabil primer: v zadnjih nekaj letih sem poklicni bralec serijskih slovenskih kriminalk, v katerih večinoma ne uživam spontano, temveč prek teoretično-raziskovalnega ovinka. Iz perspektive spontanega bralca, ki bi rad užival v branju, se sicer primarno ne odločam za tako označena žanrska besedila, ampak če v njih uživam, jih tudi strastno berem. Včasih se mi zdi, da je lahko primerek žanrske literature neprimerljivo boljši od kulturno cenjenega nežanrskega zgleda. V vlogi spontanega bralca me lahko tudi nežanrsko leposlovje na smrt dolgočasi. Vendar lahko (včasih) iz perspektive pisatelja, kritika ali raziskovalca tudi v teh delih posredno uživam oziroma cenim obrtniške spretnosti, jezik, zasnovo, like, opise ipd.

Vprašanje užitka se mi zdi pri branju sicer pomembno, vendar sem sumničav do anahronistično-elitističnega razlikovanja med visokimi in nizkimi, plemenitimi in prostaškimi užitki, ki naj bi odsevali razliko med nizko in visoko literaturo ali med množično-popularno literaturo in leposlovjem. Skratka, v različnih bralskih perspektivah skušam ohranjati zavest, da dela, v katerih uživam, niso nujno dobra, in da dela, v katerih ne uživam, niso nujno slaba.

Omenil si svoje teoretsko raziskovanje žanra – lahko poveš še kaj več o tem?

V teoretski perspektivi se strinjam s tistimi, ki argumentirajo, da je žanr oblika literarno-družbene pogodbe oziroma dogovor med pisatelji, uredniki, bralci, knjižničarji, knjigarnami in drugimi akterji. Tukaj se pojavlja vprašanje, komu, kako in čemu služijo ti dogovori. Trgu, seveda, ampak onstran tega sem vseeno nekoliko sumničav do razlikovanja med literarnimi zvrstmi, vrstami in žanri, saj se mi zdi, da se ga od znotraj oklepa ideja evolucijskega razvoja ali celo napredka, iz katere izhajajo estetsko-vrednostne sodbe, ki po eni strani reproducirajo stereotipe o literarnih zvrsteh, vrstah in žanrih, po drugi strani pa napajajo sizifovsko strast do ustvarjanja čistih, neprekrivajočih se kategorij.

Teoretski primer: zdi se mi, da če bi res skušali do konca razčleniti vsa prozna literarna dela po skupnih značilnostih in razlikah, bi nekako vsa besedila postala žanrska, žanri oziroma podžanri pa bi se namnožili v neskončnost. Tu gre za vprašanje bralskega konsenza. Mislim, da se to v manj radikalnem oziroma počasnejšem zgodovinskem procesu tudi dogaja, saj se žanrske oznake podeljujejo za nazaj in tako nastajajo novi žanri.

Malo bolj praktičen primer: če bi iz te perspektive brali sodobna in t. i. nežanrska slovenska literarna dela s široko publiciteto in branostjo, ki so nastala v zadnjih petih letih, mar v njih ne bi našli skupnih formul in pristopov – shematske podlage, da jih v slovenskem kontekstu tudi žanrsko opredelimo? Tudi formule hibridnosti bi lahko ob ponavljajočih se vzorcih žanrsko kategorizirali. Če bi žanr iskali, bi ga tudi našli oziroma izumili.

Ampak oznake pa vendarle imajo neki namen …

V bolj sociološki ali kulturološki perspektivi se mi zdi, da se žanrske oznake podeljujejo literaturi, katere ponavljajoče se formule simbolno predstavljajo obrazce kolektivnih družbenih izkušenj, vrednot, strahov in fantazem (npr. v kriminalki, fantaziji, ljubičih in znanstveni fantastiki). Žanrske oznake vnaprej določijo pričakovanja bralcev, vendar lahko tudi vnaprej omejijo interpretativne možnosti. Hkrati se žanrskih oznak še vedno drži konotacija nevrednih literarnoindustrijskih proizvodov, kar za številna žanrska dela žal tudi drži, ampak del tega paradoksa »nevrednih« žanrov je tudi v tem, da v resnici odsevajo kolektivne in konformistične obrazce naših življenj in izkušenj. Mar žanrov ne maramo, ker v resnici menimo, da so naša življenja nevredna? Mar neki drug del bolj »estetske« literature privzdigujemo, ker idealiziramo imaginarne transgresije vsakdanjosti?

Včasih so uspešni tržni trendi žanrske literature lahko povod za nastanek novih žanrov oziroma za prelevitev pisateljev nedobičkonosnega leposlovja v žanrske pisce oziroma v popisovalce svojih življenj. Mislim, da se je na Zahodu nekaj takšnega množično zgodilo na začetku 21. stoletja, ko so se po eni strani namnožila in popularizirala dela, ki jih lahko danes označimo za novoiskreno, čudaško in nelagodno (ali celo cringe) avtofikcijo (menim, da se ti »žanrski pridevniki« sicer ne nanašajo samo na avtofikcijo), po drugi strani pa sta se globalno razcveteli vsaj fantazija in kriminalka. V Sloveniji je morda najbolj znan primer »prestopnika« Tadej Golob, ampak obstajajo tudi drugi.

Še preden sem brala tvoja leposlovna dela, sem brala literarno študijo Poročilo o melanholiji: Primer Kafka – ta melanholija, se mi zdi, pride do izraza v Surferskih dnevih, celo vzdušje te majhne, neperspektivne vasice, kjer je vse manj prostora za domačine, se mi je zdelo melanholično. Lahko poveš nekaj o melanholiji in mogoče o melanholiji v Surferskih dnevih?

Recimo, da bi se lahko v tej perspektivi nekako strinjal s tabo, ampak eno je melanholično vzdušje, drugo je melanholija kot približek klinične slike manične depresije ali bipolarnosti, ki skuša pojasniti vedenje posameznika, tretje je raba melanholije kot teoretskega koncepta, ki nam lahko pomaga misliti in razumeti kulturne ali literarne fenomene. V tem zadnjem smislu bi lahko rekli, da nekateri liki v Surferskih dnevih sami pri sebi ne vedo čisto točno, kaj so izgubili, ali pa so to vednost potlačili, medtem ko je bralstvu narava njihovih izgub bolj jasna. Morda je mestoma vzdušje res melanholično, ampak mislim, da nihče ni zares melanholičen. Verjetno gre bolj za simptom pisatelja, ne pa tudi za njegovo klinično sliko.

Kateri pa so, če jih imaš, tvoji literarni vzorniki? Ali pa najljubši avtorji, avtorice? Si imel tudi pri Surferskih dnevih kakšen zgled ali pa literarni navdih?

O nekaterih vplivih in navdihih v kontekstu pisanja romana sem ti že odgovoril [nasmeh]. Ne bi rad omenjal imen, ker se mi zdi, da se je najlaže in neustvarjalno v raznoraznih literarnih analizah in kritikah pošlepati na imena, ki jih ponuja sam avtor. V resnici nekako nimam stalnih vzornikov, pridejo in odidejo. Ne vem, če jih res potrebujem. Ne vem, če si jih res želim. Želim si navdiha in raznoraznih oblik znanja, najljubših avtorjev pa kot pisatelj ne potrebujem. Malo drugače je z vlogo bralca, saj nekatera dela in avtorji z mano ostanejo dlje. Težko je med obojim strogo ločevati, ampak mislim, da potencialne vzore preženem v nezavedno, saj ne želim pisati epigonskih tekstov. Ko pišem, bi rad videl, kaj bo nastalo s tistim, kar vem in znam. Ali pa je vse skupaj le del predstave o tem, kako bi rad v tem trenutku videl samega sebe [smeh]?

Čemu boš poleti posvetil največ časa – surfanju, branju ali pisanju?

Surfal sem že. Branju in pisanju. Morda bom še kaj surfal.

¹ Večdnevni skupinski izlet z namenom lovljenja valov.

² Snaking ali dropping in sta izraza, ki se uporabljata, ko surferju na val, ki ga je zajahal prvi, sredi vožnje vskoči drug surfer. Gre za nespoštljivo dejanje, ki je v nasprotju s surfersko etiketo, vendar se dejanje lahko tolerira v kontekstu lokalne surferske hierarhije.