Surferski dnevi (odlomek)

Tri leta in devet mesecev po tem, ko je umrl oče, sva se morala z mamo izseliti. Najemodajalci, neka bogata družina iz Lizbone, ki jih nikoli nisem spoznal, so nama iz leta v leto ter iz meseca v mesec višali najemnino. Obema je bilo jasno, da naju skušajo izseliti. Bajto so prenavljali v turistični apartma in midva sva jim bila zadnji trn v peti. Mamino čiščenje stanovanja, v katerem sva živela, in drugih stanovanj v bajti ni bilo dovolj. Najprej je prodala skoraj vse očetove knjige, kar mi ni bilo všeč, ampak videl sem, da je stvar nujna. Konec vseh koncev tudi jaz s kelnarjenjem ali z lakiranjem surfov pri Frescu nisem mogel zbrati niti približno dovolj keša za najino najemnino. Razmišljal sem, da bi se naučil, kako delujejo bazeni, ki so se po letu 2008 pričeli pojavljati in kopičiti poleg novih hiš po vsem Aljezurju, ne le v Arrifani. Oče bi se gotovo začel ukvarjati še s čiščenjem bazenov, saj se je spreminjal z okoljem, kot se jaz spreminjam na valovih, ampak sem jih zaradi tega, kar so mu naredili, sovražil. In vse, kar jih je obkrožalo.

Vse cene so se dvignile, keš je izgubil svojo vrednost. Sosedje in ostali vaščani so pozabili name, saj nisem bil tako spreten kot oče. Dobri Rafa, tako so ga klicali, tudi nanj so pozabili. Mama, goreča katoličanka, si je kmalu po očetovi smrti na internetu našla mlajšega moškega. Ko so naju izselili, se je preselila k njemu v Lagos. Bog ji odpusti, ali nekaj podobnega. Želela si je, da grem z njo, ampak nisem mogel več prenašati, kako je hkrati trpela in uživala v trpljenju. V Lagosu nisem poznal nikogar in nisem rabil novega očeta. Ostal sem v Arrifani. Fresco mi je dovolil, da sem si na njegovi parceli postavil šotor, v katerega sem natovoril svoja oblačila, nekaj surferskih knjig, ki so bile moje, ter nekaj očetovih knjig od Julesa Verna, Ernesta Hemingwaya, Alexandra Dumasa in Jacka Londona, ki je bil, mimogrede, zanič surfer. Enako kot Mark Twain, ki nas je imenoval kopalci na deski.

V žepu sem imel samo sto evrov prihrankov. Moral sem dobiti reden in legalen šiht. Sanjaril sem, kako bi lahko prišel do košenja trat ali pranja avtov za bogate in seksi lastnice najbolj fensi aljezurskih hiš. Najprej sem postal natakar, ampak nisem zdržal dolgo. Ves teden sem vedel, da bo prišel swell ravno takrat, ko bom na šihtu. Zgrbljen sem hodil po jedilnici, na mizah ravnal pribor, gladil prtičke, z odprtimi usti brisal pomite krožnike in kozarce. Nenehno sem si popravljal uniformo, saj me je vse srbelo. Šefici Isabel sem odgovarjal v tihih in visokih tonih. Vse, kar mi je naročila, sem naredil dvojno, da bi si zagotovil alibi, ko me bo poklical ocean.

Tistega mirnega poletnega večera je bila restavracija Miramar povsem prazna. Z gluhim nočnim kuharjem Davijem, dnevnim čuvajem barakarskega priveza, ki je čepel za kuhinjskim pultom in nemoteno igral Angry Birds na mobilniku, sva komaj čakala, da restavracijo čez nekaj ur zapreva. Posedal sem na terasi in potrto opazoval Marcosa ter druge surferje, ki so z dilami pod pazduhami hiteli navzdol po pobočju. Isabel je v stanovanju nad restavracijo uspavala svojega dojenčka, in ker se ob praznih večerih skoraj nikoli ni vrnila v restavracijo, sem se odtihotapil skozi zadnja vrata. V skladišču restavracije, ki je postrani služila z izposojo surferskih dil, sem iz natakarske srajce, ki je smrdela po ribah in česnu, smuknil v neopren. Pograbil sem eno krajših penastih dil in stekel na plažo.

Medtem ko sem surfal do teme, se je od nekod vzel manjši avtobus s turisti, ki so se odločili večerjati v Miramaru. Isabel je že zaspala in Davi je moral prevzeti še natakarsko vlogo. (Ker ne more dobro govoriti, so vsa naročila trajala predolgo.) Gostje, ki so Miramaru na internetu kasneje pustili nizke ocene, so odšli. Davi je moral zavreči že skuhano in spečeno hrano. V kuhinji sem pojedel nekaj mesa, kruha in oliv – zadnje, kar sem dobil od Miramara.

Davija sem zajebal in nisem mu zameril, da me je zatožil, saj bi sam verjetno storil kaj podobnega. Če bi imel njegovo ustrežljivo naravo, bi mi bilo nerodno odsloviti sveži turistični keš. Isabel me je seveda zabrisala, kar sem sprva sprejel z olajšanjem, a ko sem skušal najti natakarsko delo pri drugih arrifanskih restavracijah, se mi je zdelo, kot da so povsod vedeli, kaj sem storil, saj šihta kljub pomanjkanju natakarjev nisem dobil nikjer drugje. S slabim slovesom sem se sprijaznil.

Čez teden dni, ko sva z Marcosom posurfala vse, kar se je dalo, se mi je ponudila nova priložnost. Na plaži sem naletel na prodajalca sadnih sokov. Ime mu je bilo Luis in imel je delo zame. Rekel mi je, da nujno potrebuje nekoga, saj mu je plaža postala prenaporna, odkar se je njegov nečak preselil v Faro. Tako sem od junija do septembra štiri ali pet ur na dan gazil po mivki z desetkilsko hladilno torbo na rami in debelim nergačem Luisom za petami. Nonstop me je živciral, kot da bi bil šef fensi turistične restavracije Fancy Fish ob vznožju plaže, ki je vodila ta stranski posel s sokovi. Prvi in drugi teden me je usmerjal po plaži, mi ukazoval ter mi dajal nasvete, kot da bi jih za to delo res rabil.

Surfati v neoprenu z glino na licih ali hoditi po soncu brez majice ter v kratkih hlačah ni bilo enako. Že prvi teden me je ožgalo kot piščanca, čeprav sem naravno temnejše polti. Začetek ni bil enostaven, ampak kmalu sem se naučil, kako iz te izkušnje iztržiti kar največ.

Med prodajo pijače sem tu in tam pri kakšni pijani skupini turistov ali osamljeni brisači sunil sončno kremo ali dve. Nekega vetrovnega večera sem čisto na koncu plaže, ob vznožju strme poti, po kateri sem se po navadi z dilo spuščal in vzpenjal na klif, našel velik slamnik, ki se je zataknil med skalami. Odtlej mi je pred žarki ščitil faco in velik del ramen. Našel sem tudi druge zaklade: ure, sendviče, banane, zapestnice, knjige, ključe, denarnice, enkrat celo telefon, ki sem ga prek interneta prodal nekemu naivnemu najstniku iz Rogila. Včasih sem kaj vzel zase, včasih sem najdene reči odložil pri reševalnem stolpu, kjer je Fresco hranil izgubljene stvari.

Nisem zaslužil toliko kot v Miramaru, ampak ob minimalcu sem bil plačan tudi glede na prodajo. Poleg lekcije o sončnih žarkih sem se že prvi teden naučil, da večina folka na plaži noče piti sadnih sokov. Hoteli so vodo ali pivo, ampak restavracija Fancy Fish iz meni neznanega razloga ni smela prodajati niti vode niti piva. Nekaj cajta je trajalo, da sem debelemu nergaču Luisu, ki se je vedel, kot da je moj šef, ker je to delo opravljal več poletij od mene, pokazal, da ni moj šef.

Zadnji dan drugega tedna sem po koncu izmene, v kateri sem prodal približno polovico plastenk, pustil svojo hladilno torbo v senci pod Marijo. Sedel sem na majhno skalo, ki je štrlela iz mivke, ter med kajenjem džointa in opazovanjem majhnega, a privlačnega left-handerja, tuhtal, kako bi se lahko izognil odrejenim delovnim uram, ne da bi pri tem trpela moj zaslužek in zaslužek restavracije. Da bi surfal, ko bi se mi zazdelo. Čeprav sem se šihta nekako že privadil, me je živciral. Prebojna ideja se mi je ponudila sama od sebe. Ko sem se v nekem trenutku ozrl, da bi videl, ali je moja hladilna torba še na svojem mestu, sem pri njej opazil Luisa. Prehodil sem več od njega, zato sem tudi prodal več plastenk od njega, on pa je v mojo hladilno torbo zlagal plastenke iz svoje.

Brez pomisleka sem vstal in stekel. Ko sem ga s pestjo usekal po gobcu, se je osuplo opotekel in zajavkal. Pripravljen sem bil na pretep, želel sem si ga, saj že nekaj časa nisem srečal človeka, ki bi si ga res zaslužil. Razen tega, da je zacmizdil, da ne bo več kradel, mu udarec po zamaščenih licih ni pustil nobenih posledic. Pogled mu je uhajal sem in tja, gotovo je razmišljal o povračilu. Večji in starejši je bil od mene, ampak ni storil ničesar. Morda ga je prestrašil glasni tlesk pesti, morda je opazil moje oči, ki jih v takih primerih skoraj do polovice pokrijejo obrvi.

Rekel sem mu, naj prestavi vse plastenke iz moje hladilne torbe v svojo, kar je pomenilo, da sem tistega dne dobil ves njegov keš.

Od takrat naprej mi Luis ni več ukazoval, jaz pa sem pričel svojo hladilno torbo skrivaj polniti tudi s pivom in vodo. Kupil sem ju v trgovini in ju za enkrat višjo ceno prodajal na drugi polovici plaže, kamor me je Luis že cel cajt pošiljal, ker se mu ni dalo pešačiti tako daleč. Svojo zalogo sem hranil pri Frescovem stolpu, kjer sem polnil hladilko. Pivo in voda nista bila najbolj mrzla, ampak turisti so ju vseeno kupovali raje od plastenk s sadnimi sokovi. Vsak dan sem prodal za vzorec plastenk ali jih včasih celo odkupil, če se mi je račun tako bolj izplačal, ker nisem prodal dovolj vode ali piva. Zaslužil sem precej več keša, samo paziti sem moral, da me Luis ne bi zalotil med prodajo, za kar sem poskrbel z verigo in ključavnico, s katerima sem zaklepal hladilno torbo. Šiht sem si skrajšal na dve ali tri ure, v katerih sem prodal vse, kar sem želel prodati. Nato sem z Marcosom odhajal surfat na drugo stran plaže, kjer me Luis ni mogel videti.

Vse poletne popoldneve in večere sva prečemela na mivki. Vsak dan sva surfala in manično brezskrbno opazovala enako visoke in predvidljive majhne valove, na katerih sva se kot izkušena surferja, za kakršna sva se imela, zabavala, dokler naju ni monotona predvidljivost oceana zdelala. Prišel je teden nizkih in nemočnih valov brez volumna, ki so naju pomilovali. Ko so naju zagledali, so povesili grebene. Kot solza, ki ne more steči po licu, so vztrajali do plitvine, kjer so se razpljuskali v pene. Zaman sva jih lovila in popadel naju je surferski saudade.

Tisti teden se je Marcos učil za zaključne izpite, zato je bil na plaži precej redkobeseden od utrujenosti, podobno kot jaz opečenec, ki včasih nisem vedel, ali mi je zvečer vroče ali me zebe. Zdel se mi je tudi rahlo žalosten. Ko je šla mimo kakšna dobra bejba v bikiniju, se je še vedno zatekel k svoji navadi, ki smo se je zavedali vsi razen njega – zgrabil se je za jajca, a je ni ogovoril.

Pogovarjala sva se o tem, da bi zapustila Arrifano. On si ni želel študirati, čeprav je oče pritiskal nanj z vso silo, jaz pa nisem vedel, kaj se bo zgodilo z mano čez nekaj mesecev. S tem si nisem preveč razbijal glave. Nič mi ni manjkalo. Šotoril sem na Frescovi parceli. Imel sem ocean, surfanje, rabil sem samo malo keša za haš, vodo, kruh in pivo. Ribe sem si znal naloviti sam, tudi krompirja ali postaranih, trhlih, a še vedno okusnih malassad mi ni bilo težko krasti iz skladišča Miramara. Rad sem imel lajf, ampak vedel sem, da bo zima vse to obrnila na glavo. Za več keša bi lahko vso jesen sekal les v Rogilu, ampak nisem vedel, kje naj živim. Najemnine povsod naokrog so bile zame previsoke. Nisem poznal dovolj revnega folka, da bi lahko živeli skupaj.

Fresco mi je rekel, da lahko nekaj cajta mirno živim v njegovi garaži, ampak tega nisem mogel sprejeti. Spal bi v zaprašeni in strupeni delavnici, ampak vedel sem, da ne bi odšel, ker nisem imel kam oditi. Ostal bi, ubog in nebogljen, zažrt v njegovo solidarnost. To bi ogrozilo najino surfersko tovarištvo, ki mi je vsa ta leta veliko pomenilo. Njegovo ponudbo sem zavrnil in mu povedal, da z Marcosom razmišljava, da bi zapustila Arrifano, v kateri pozimi ni šihtov in keša.

Fresco se je znova izkazal. Povezal naju je s svojim starim znancem Duartejem Fereiro, lastnikom pristaniškega rent-a-boat skladišča, ki je v Nazaréju iskal nove delavce, saj je neka ameriška ekipa surferjev snemala dokumentarec. Skoraj nič nisem vedel o teh krajih, poznal sem samo nekaj spotov, ki so jih opisovali v revijah, ampak Nazaréja ni bilo med njimi. Fresco mi je povedal, da so tam pozimi precej boljši, skoraj nemogoče boljši pogoji kot kjerkoli v Algarveju.

To je bilo dovolj za mojo naveličano surfersko dušo.

Marcos je bil tri leta starejši od mene in septembra leta 2011 sva se skupaj preselila v Nazaré. Tam sem ugotovil, da mu je več do prestiža kot do surfanja, zaradi česar ga bom v tem zadnjem vrtincu spomina še nekajkrat potegnil po zobeh. Sprva je bil zanj Nazaré samo pobeg pred posesivnimi starci, krajši oddih od pritiska po šolanju in šihta v Lizboni, kamor ni želel oditi. Govoril mi je, da mu grejo na živce ambicije, ki jih zanj in namesto njega gojijo njegovi, in da surfa zaradi surfanja samega, kar mu edino omogoča, da na te stvari pozabi. Mislil sem, da sva na isti valovni dolžini, in razumel sem, da je razpet med neko fiktivno čudovito kariero in neproduktivnim uživanjem v tem, kar sem počel jaz. Vendar je njegov značaj bogataša moral privreti na dan, vrojena ambicija je morala najti tekmeca. Čeprav se je na vse pretege trudil, da bi iz mene vzgojil tekmeca, mu ni uspelo.

Za Marcosa sem bil le beden soul surfer. Luzer, ki ni vedel, da duhovnost izhaja iz materiala. Iz keša. Iz stvari, ki jih imaš. Moj posmrtni preblisk – te besede pričajo o tem, da se je uštel! Duh mrtvega človeka se na svet vedno vrne v obliki pomena – duh, rojen in umorjen na valovih. To priznava celo poduhovljen folk, ki je imel več od mene. V resnici kopičenje stvari nikogar več ne zanima. Problem so samo pozerji, kakršen je postal Marcos. Takšni tipi so skušali v preteklosti preporoditi vasi, kakršna je naša. S surferskimi tekmovanji, s sponzorji, s prilivanjem hudičevega keša na ogenj, ki bi na koncu sežgal vse naše domove. V privlačnosti surferskih tekmovanj ter vsega blišča, ki jih obdaja, se skriva obljuba odrešitve iz revščine in nenehnega boja z vsakdanjim lajfom. Normalni šihti, ki s svojo dolgočasnostjo in mrkostjo samo še dodatno podžigajo našo surfersko obsesijo.

Odkar sem spoznal Marcosa, je ljubil surferska tekmovanja, blišč, firme, oblačila z njihovimi logotipi, slavo in droge. Zdelo se mi je, kot da bi si moral vse ostalo želeti tudi jaz. On bi moral samo prepričati svojega bogatega očeta, da mu dovoli obstajati. Mislil sem, da surfa velike valove, da bi ga premagal, a to je bilo tekmovanje, na katerem ni mogel zmagati. Posurfal je valove, ki so bili enkrat ali dvakrat višji od njegovega očeta, a še vedno so bili samo valovi. V Nazaréju sem ugotovil, da se mu je v glavi nekaj prestavilo, a z njim že dolgo nekaj ni bilo v redu.

Ko sem bil star sedemnajst let, mi je nedolgo po tem, ko sem ga spoznal, rekel, da je istega leta ali leto pred tem surfal vseh tristo petinšestdeset dni. Navdihnilo ga je gibanje lune. Imel sem občutek, da mi laže, ampak nisem bil prepričan. Zakaj pa ne? Slišal sem že bolj blazne zgodbe. Slišal sem zgodbo o blaznem rečnem valu, ki nekje v Indoneziji potuje sto trideset kilometrov v notranjost celine, da ga je možno trgati do štiri ure. In ta zgodba je resnična. Bolj ko sem premleval Marcosovo zgodbo, manj se mi je zdela verjetna, saj v Arrifani ni valov vsak dan v letu.

Čeprav so bila moja prva surferska leta zaznamovana z El Niñom, zaradi katerega so bili valovi nenavadno visoki, je ocean pogosto ostal ravnodušen celo na plažah Monte Clerigo, Amoreira, Vale Figueiras ali Bordeira, kamor sva občasno štopala, ko sva si želela večjih valov. Presenečen bi bil, če bi mi kdo povedal, da surferske razmere trajajo tristo dni na leto. Ko v zalivu ni valov, se ocean spremeni v jezero, ki ga obletavajo žličarke, martinci, ribji orli, čigre, vodomci in čaplje.

Seveda se mi je zlagal. Najino prijateljstvo se je začelo z lažjo. Nekaj mesecev kasneje sem v Surferju prebral zgodbo o nekem obsesivcu Dalu Websterju iz Kalifornije. Potem ko je pogledal Hitchcockov film Ptiči, je surfal vsak dan osemnajst let. Od sončnega do luninega mrka.