Brez Broda Kafke, kakršnega poznamo, najverjetneje ne bi bilo

Pisatelj in skladatelj Max Brod (1884, Praga–1968, Tel Aviv) je bil od študijskih let pa do Kafkove prezgodnje smrti njegov najtesnejši prijatelj. Srečevala sta se bolj ali manj vsak dan, skupaj sta obiskovala judovsko gledališče, literarne večere in predavanja, potovala po Češki in po Evropi, skupaj prebirala literarna dela svojih favoritov, posvečena sta bila v intimne skrivnosti drug drugega. Brod je bil nazadnje tisti, ki je ohranil Kafkovo literarno zapuščino pred uničenjem in poskrbel za objavo njegovih najpomembnejših del, bolj ali manj pa tudi vseh drugih. Kot brez dvoma najboljši poznavalec Kafkovega življenja je o njem napisal več knjig, njegov lik je celo ovekovečil v romanu.

Podatkovno najcelovitejši in največkrat ponatisnjeni ter dopolnjeni življenjepis je prvič izšel leta 1937 pod preprostim naslovom Franz Kafka. Biografija. Brod nas seznanja s podrobnostmi iz prijateljevega življenja, kot opazovalec iz prve roke komentira njegova družinska razmerja, osebne dileme in ljubezensko življenje, objavlja pa tudi kopico dokumentov ter osebnih pričevanj, ki pomembno osvetljujejo Kafkov literarni opus in njegov pogled na svet. Brodova komunikativno napisana Biografija, ki je v prevodu Toma Virka nedavno izšla pri LUD Literatura, je tako ne le avtentičen prikaz Kafkovega življenja, temveč tudi neprecenljiv vir za vsakogar, ki se želi z življenjem in delom tega modernega klasika spopasti kot interpret. 

Glede na to, da je v tvojem prevajalskem opusu tudi nekaj prevodov Kafkovih knjig oziroma dnevnikov, je prevod Brodove knjige o Kafki nekakšno logično nadaljevanje tvojega ubadanja z avtorjem Procesa, Gradu, Amerike, Preobrazbe in drugih del, ki danes sodijo v kanon moderne svetovne književnosti … 

Kafka je bil že od mojega, recimo, dvajsetega leta ob Dostojevskem moj najljubši pisatelj. Tudi moje prve resnejše objave so povezane z njima, v moji domači knjižnici imata vsak svojo polico, kjer se poleg njunih del nabira tudi sekundarna literatura. Nekaj najbolj znanih Kafkovih aforizmov sem prevedel že pred štirimi desetletji. Takrat sem tudi prvič prebral tri Brodove najpomembnejše knjige o Kafki.

Brez Maxa Broda ne bi bilo Franza Kafke, vsaj ne Kafke kot modernega klasika. Zgodbo njunega prijateljstva in občasnih antagonizmov plastično prikažeš v spremni besedi k Brodovi knjigi, temu še zmeraj ključnemu delu kafkoslovja. Pa vseeno: misliš, da je Brod kakšnemu poglavju Kafkove biografije dal preveliko težo ali pa, na drugi strani, kaj celo zamolčal? 

Oboje je res: brez Broda Kafke, kakršnega poznamo, najverjetneje ne bi bilo, obenem pa Brodov Kafka ni čisto Kafka, kakršnega občudujem vsaj sam, ampak je urezan precej po Brodovi meri. Brod po mojem najbolj zgreši, ko meni, da je Kafkova dela nujno treba razumeti in razlagati iz njegovega življenja. To je po svoje razumljivo; ne le da ga je Brod najbolje poznal in je zato lahko opozoril na mnoge biografske povezave, ki bi sicer ostale neznane, temveč je celo menil, da je Kafkovo življenje še pomembnejše od njegovega literarnega dela. Ne vem, z Brodovega zornega kota morda res. Morda je bil Kafka res globoko prepričan sionist in že kar svetnik, kot pravi Brod, ter tako rešitelj in kažipot za – ja, za koga? Tu se pa stvar seveda zaplete. Brod meni, da za človeštvo, ampak to je verjetno malce pretirano. Kafka kot človek je bil mogoče lahko svetnik in kažipot le za razmeroma ozko skupnost, in sam ob vsem navdušenju nad Kafko dvomim, da bi ta svet lahko odrešili, če bi sledili Kafki in njegovim nazorom – kot je bil o tem trdno prepričan Brod. Iz tega razloga je pri Kafki tudi nenehno poudarjal njegovo vedrost, slo po življenju, življenjski optimizem – stvari, ki iz njegovega dela ne dihajo ravno dominantno.

Če te vprašam zelo neposredno: Kafka in Tomo Virk? Glede na to, da si gospod v zrelih srednjih letih, bi najbrž lahko govoril že o zgodovini svojega odnosa do Kafke, o bralskih srečevanjih in, nemara, občasnih razhajanjih?

Ker sem v zrelih letih, imava s Kafko seveda že daljšo zgodovino. Kot ne preveč razgledan, a vedoželjen mladenič sem ga poskušal razumeti podobno kot Brod. Takrat so bili taki časi, da to pri nas ni bilo ravno popularno. Čisto na začetku osemdesetih let je bila precej bolj cenjena sofisticirana, sodobna, spretna in privlačna Žižkova razlaga, ki je Zakon, Postavo razumela v lakanovskem kontekstu, in seveda ne v judovsko religioznem. Mislim, da me je tudi to spodbodlo, da sem v dolgi razpravi temu nasprotoval in se bolj opiral na Broda (njegov pogled mi je bil takrat očitno bliže kot danes). Pozneje sem začel najbolj ceniti Kafkovo posebnost, da upravičeno velja za »stroj za interpretacije«, saj je njegova dela mogoče enako argumentirano interpretirati v različnih ključih. Med temi se me je najbolj dotaknil eksistencialistični; še danes ga najbolj naravno berem v tem ključu, čeprav mu je delno že potekel rok trajanja. 

Spomnim se svoje debate z enim izmed slovenskih pesnikov, ki je mimogrede pripomnil, da je Kafka avtor, ki je najbolj primeren za dijake, manj pa za zrele bralce. Vmes so tudi ti dijaki postali zreli bralci. Če vprašam zelo grobo: kako brati danes Kafko onkraj vrat maturitetne postave, pa tudi onkraj vrat univerzitetnega diskurza? Harold Bloom, recimo, v svojem Zahodnem kanonu Kafko skupaj z Joyceom, Beckettom in Proustom uvršča med »osrednje pisce našega kaotičnega obdobja«. In sva pri starem vprašanju, kako brati klasike. Pravzaprav: kako brati moderne klasike? 

Moram priznati, da je tu meja moje vednosti. Res ne vem, kako bi ga bilo treba brati danes. Svet se spreminja mnogo hitreje kot kdajkoli prej. Super se mi zdi, če kdo najde privlačen aktualen ključ za branje. Če pri kom, je to pri Kafki gotovo mogoče. A če odmislim »večno aktualne« kafkovske teme (na primer kritiko brezčutnega birokratskega aparata), sam ne znam ne predpisati ne predvideti ne napovedati, kakšen Kafka bi lahko bil aktualen danes.

Za konec še tale zalogajček: kaj ti pomeni beseda »kafkovski«, ki jo radi uporabljamo v vsakdanjem jeziku, praviloma, ko se znajdemo v kakšni nevsakdanji situaciji. Bi se strinjal s tole Bloomovo definicijo ali pa imaš na zalogi kakšno boljšo? Takole pravi: »’Kafkovstvo’ je za mnoge med nami gotovo dobilo grozljiv pomen; morda je postalo univerzalen izraz za tisto, kar je Freud imenoval ‘grozljivo’, nekaj, kar nam je obenem domačno in se nam je vendarle najbolj odtujilo.«

Ni slabo. Lahko bi se strinjal. Brod se seveda ne bi.

Kafka in sodobna slovenska literatura. Težko vprašanje?

Obsežno prej kot težko. Kafkov duh je tako prepoznaven, da je navadno brez težav mogoče opaziti tovrstne simpatije. Če imaš s »sodobno« v mislih literaturo zadnjih nekaj let, potem bom seveda v zadregi, saj imam preslab pregled (čeprav za koga že vem, da je v literarnem dialogu z njim). Če pa bi lahko ta pojem razvlekel na nekaj desetletij, težav ne bi imel; Kafka je kar močno zaznamoval slovensko prozo (naj brez reda navržem nekaj imen; seveda jih je še dosti več: Tomo Rebolj, Tone Perčič, Vlado Žabot, Berta Bojetu itn.). Lahko bi rekli, da je iznašel posebno sugestiven jezik tesnobe, in kdor želi izraziti podobno vzdušje, bo zelo verjetno zajadral v bližino njegovega vpliva.