Jutra so zdaj zopet hladnejša moč svetlobe počasi pojenja / barve listov drevesne skorje postajajo intenzivnejše a trše

Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don't do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

S kipečimi usti / sikaš / nekaj iščeš / v mojem razkoraku / lepiš se / kot prastaro lubje / na mrtvo drevo.

Dorian je lep dovolj lep zame kotički ust obrnjeni v nebo mošus v besedi lasje nebesa oblakov vejevje.

z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

otoki so počasni / je megla / ki se ne poleže

v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

Jazbec, toliko vsega bi ti rad zaupal.