Na plaži

Tom Veber

Na plaži

 

I.

 

S kipečimi usti
sikaš
nekaj iščeš
v mojem razkoraku
lepiš se
kot prastaro lubje
na mrtvo drevo.

 

II.

 

Kot britev
me razkolješ
na dva nema dela
z mojimi očmi
igraš
pingpong.

 

III.

 

Med oblaki
in pijanimi ljubimci
se igrava skrivalnice
še preden
bi lahko zagledal
moje presahlo telo
zakoplješ mojo sliko
v pesek
in pograbiš roko
nekoga drugega.

 

 

 

 

***

 

Ljubiš me v dežju
pod težo mojih strahov
polziš
preko moje zaledenele skorje
kakor mladi kometi
čez vesolje
poimenoval si vse
moje brazde in razpoke
jih zasul s poljubi
ko zreš vame
vidim pomlad in poletje
vidim sebe
in vse kar mi je spolzelo med prsti
lahko bi uokviril tisti pijani večer
ko sva gola tekala
po Trnovski plaži
na ves glas kričala
I’m a Barbie girl
in a Barbie world
in zbudila
jato labodov
s tabo je vse na izi
ob nedeljah hengava
na tvoji terasi
kot dva zmačkana Angleža
jeva ob dveh popoldne
angleški zajtrk
in se zalivava z litri
Earl Greya.

 

 

 

 

***

 

Nikoli
se nisem naučil
govoriti
o resnici
te kože
teh oči
tega nasmeha
v vaših dlaneh
sem izgubil
svoj obraz
in otroštvo
je izruval
neki fant
z zmeraj prazno baterijo na telefonu.

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška, Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič.  Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica