LUD Literatura

Tom Veber

Tom Veber

Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik, urednik in kulturni producent. Poezijo objavlja v literarnih revijah Poetikon, Dialogi, Mentor, Literatura, Apokalipsa in Rast. Sodeluje na pesniških slamih in s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne gostuje po Sloveniji, z njo je med drugim nastopil tudi na festivalih Trnfest in Poleti v NUK. Je zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale Pesniškega turnirja 2019 in zmagal na MKC-jevem natečaju »Ali govoriš emojščino« in na natečaju za Najboljšo pesem v sklopu festivala Dnevi poezije in vina v letu 2020. Njegove pesmi so bile objavljene na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji, Rusiji in na Kitajskem, nekaj njegovih pesmi je bilo objavljenih tudi v nemški antologiji Mein Schwules Auge, kjer se s svojimi deli predstavljajo gejevski literati in umetniki iz celega sveta. Leta 2019 je pri Literarni družbi Maribor, izdal svoj pesniški prvenec Točka preloma. V letu 2020 je bil del plakatne akcije  Moč besede, v katerem so bodrilne verze različnih slovenskih pesnic_kov razstavili po Mariboru. V letu 2021 je v UKM postavil razstavo z naslovom Prehajanje elementov kjer se je ukvarjal s prostorsko postavitvijo poezije. Je glavni urednik spletne platfome Stigma, uredil pa je tudi antologijo pesniške skupine Psevdopoeti, Milimeter in pol in antologijo Srca v igri – izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+. V letih 2018, 2020 in 2021 je v sklopu festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru in projekta Maribor skozi rožnata očala organiziral literarne večere z naslovom Mlada slovenska literatura LGBTQ+. Njegova druga pesniška zbirka Do tu sega gozd je izšla lani decembra pri založbi Lambda. 

Avtorjevi novejši prispevki
  • Odpiranje in zapiranje rebraste kletke

    Jutra so zdaj zopet hladnejša moč svetlobe počasi pojenja / barve listov drevesne skorje postajajo intenzivnejše a trše

  • Kak dan

    Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

  • Do tu sega gozd

    Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don’t do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

  • Na plaži

    S kipečimi usti / sikaš / nekaj iščeš / v mojem razkoraku / lepiš se / kot prastaro lubje / na mrtvo drevo.

  • Kotički ust obrnjeni v nebo

    Dorian je lep
    dovolj lep zame
    kotički ust obrnjeni v nebo
    mošus v besedi
    lasje nebesa oblakov vejevje.

Vsi avtorjevi prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.