Ta prekleta dvajseta

PRI ENAINDVAJSETIH sem se odločil, da bom postal aseksualen. Nekako čez noč. Kljub dejstvu, da sem ljubil mnogo ljudi, nisem mogel nikoli nikogar prepričati, da bi ljubil mene. Po več letih neznosnih pogovorov z domačimi, kdaj bom že koga pripeljal domov, se mi je ideja aseksualnosti in aromantičnosti in vsega drugega, kar se začne na črko a in ima kakršnokoli zvezo z ljubeznijo in zvezami in odnosi, zdela zelo prikladna. Vsemu, kar mi nekako ni šlo v življenju, sem s ponovnim avtiranjem rekel ne.

PRI DVAINDVAJSETIH sem se vpisal na študij etnologije in kulturne antropologije na FF v Ljubljani, psihiater v zdravstvenem domu za študente mi je diagnosticiral hudo obliko anksiozno-depresivne motnje (še dobro, da ne verjamem zdravnikom), s kolegi smo ustanovili pesniško skupino Psevdopoeti, umrla sta babica in dedek, pričeli so mi izpadati lasje, en dan sem pri tuširanju ugotovil, da se mi je povesilo levo jajce.

PRI TRIINDVAJSETIH sem izdal svoj pesniški prvenec Točka preloma, s katerim sem želel opozoriti nase in potencialno doseči prelom na slovenski literarni sceni. Do preloma ni prišlo, sem si pa istega leta pred premiero v gledališču Glej zlomil koleno. Glej, nimam sreče.

PRI ŠTIRIINDVAJSETIH sem se zopet zaljubil, a ker sem se par let poprej odločil, da bom aseksualen, sem se moral nekako odljubiti. Poskusil sem z naslednjimi tehnikami: izogibanje krajem, kjer bi se lahko Gorazd potencialno pojavil, drgnjenje telesa z zmesjo iz kavnih zrn, grobe morske soli in sivkinih cvetov, izogibanje besedam, ki se začnejo na črko g, sprehajanje z golimi stopali ob nabrežju Ljubljanice ob polni luni, meditacija, hipnoza, gledanje grozljivk, kopeli z rdečim vinom in heavy metalom v ozadju.

PRI PETINDVAJSETIH sem se zredil za štirideset kilogramov. Presenetilo me je, kako hitro lahko za nekatere ljudi postaneš neviden, za druge pa postane tvoja teža stvar debate in diskusije. Seveda je vsaka beseda zmeraj izgovorjena dobronamerno!

PRI ŠESTINDVAJSETIH sem se zopet preselil domov, izdal sem novo zbirko Do tu sega gozd, pobril sem si glavo in začel z manifestacijo. Ponovno sem si zjebal koleno, tokrat pred premiero predstave na malem odru Narodnega doma.

PRI SEDEMINDVAJSETIH nisem postal član kluba sedemindvajsetletnikov.

PRI OSEMINDVAJSETIH sem zbolel za hudo obliko quarter life crisis. Izogibati sem se moral prijateljem in družinskim članom, ki imajo svoja stanovanja, sledijo začrtanim ciljem in prioritetam ter imajo nasploh pošlihtane lajfe. Tudi knjigam in televizijskim programom, ki prikazujejo mlade overachieverje, sem se moral strogo izogibati, sicer se je pojavil hud primer zavisti in samoobtoževanja. 

PRI DEVETINDVAJSETIH sem izdal svojo zadnjo pesniško zbirko z naslovom Pordelih lic. Naveličal sem se branja in pisanja poezije, naveličal sem se pesnikov in pesnic, naveličal sem se identitete pesnika in začel pisati prozo.