Za degradacijo ustvarjanja in/ali reflektiranja mladinske literature ne poznam in ne najdem pametnega, jasno izraženega, na primer literarnoteoretskega argumenta.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

Ilustracija je tista, ki lahko odpre prostor in omogoči dialog. Pa naj gre za intimni dialog med bralcem in knjigo ali pa inter-subjektivni dialog med bralci.

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. Preberi

»Dejstvo«, da mladi berejo vedno manj in vedno manj radi, je numerično sicer zelo težko, če ne celo a priori nedokazljivo (ljubezen do branja je namreč za meritve zelo izmuzljiva), a kljub temu v zadnjem času pogosto izpostavljano. Pred dobrim tednom je na primer ob petedesetletnici Bralne značke, problematiko v Nedelu [4. 10. 2015] zelo kompleksno predstavila Jana  Zupančič Grašič. V prispevku, ki ne razpira le mnenja o stanju, temveč sledi tudi vzrokom, citirani dijaki svojo (ne)ljubezen do branja utemeljuje z brezzveznostjo v šoliPreberi

Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po številu izdanih knjig na prebivalca je pred nami le še Islandija), knjige pa ne končajo na policah knjigarn (vzporedno s porastom izdanih knjig porasta prodanih knjig ni bilo), temveč jih odkupujejo knjižnice – mnogi samozaložniki tako svoja dela (najraje žanrske romane), ki nikoli niso videli urednika, lektorja ali oblikovalca, vPreberi