Ko govorec v neki pesmi ob morju odkrije fosil, ga to sooči s spoznanjem, ki v celoti preveva najnovejšo pesniško zbirko Petra Semoliča, da namreč v zgodovini sveta bržkone ne bo pustil nobenega sledu.

Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

Antologija tesnobe , zbirka štirinajstih esejev, je zrasla iz ideje o doprinosu k detabuziranju in osvetljevanju tesnobe.

Bittakerjeva ideja je preprosta: za vsako najstniško
leto ubiti po eno najstnico. Smo v Kaliforniji konec
sedemdesetih let minulega stoletja: kultura štoparstva,
na Bilboardovi lestvici kraljuje Donna Summer,
plaže so polne čudovitih najstnic v bikiniju.
Bittaker in Norris kupita kombi z drsnimi vrati
in ga ljubkovalno poimenujeta »The Murder Mac.«
24. junija Norris opazi Cindy in opozori nanjo
Bittakerja: »There’s a cute little blond.«
Na silo jo zvlečeta v kombi, njene krike zadušita
s prevezo prek ust in navijeta radio do konca.
Bittaker v priznanju govori o njeni izjemni
samokontroli, pove, daPreberi

Ne ozre se. Če bi se ozrl, bi lahko izginila,
potonila med sence, lahko bi, znervirana,
ker je pozabil dvigniti torto za hčerin rojstni
dan, sedla v avto in zdrvela v mesto, lahko
bi s preveliko hitrostjo pripeljala v prav tisti
ovinek, kjer še niso popravili ograje po zadnji
nesreči in zdrsnila s ceste; globoko spodaj
je reka, narasla od pomladnih nalivov, deroča
reka, ki odnese vse, kar pade vanjo, drevesna
debla, plastične vrečke, poginulePreberi

»[S]oseda pojamra ta svet ni prijazen / in res ni še mu ji ne rečem le zmignem« … in potem se mi zazdi, da je vse to nehoteno, kakor po nesreči, rečeno morda v trenutku nepazljivosti, besede tu prihajajo skozi stisnjene zobe, izrečene so s stišanim glasom, zdi se, kakor da je glas, ki izreka to poezijo, natančno bral predvsem šestega, zadnjega izmed Sonetov nesreče, tistega o, saj vemo, tem, kako »čez tebe več ne bo, sovražna sreča! / iz mojih ust prišla beseda žala«, pa vendar ne neha, pa vendar beseda pride, je zvijačna in vztrajna, požvižga se na svojo kvazinesmiselnost, njen oder je urbano okolje, njen čas je zdaj, veriži se v pravilne metrične oblike - troheji, daktili, predvsem pa amfibrahi in jambi - in hkrati ostaja povsem naravna, gibka, kakor da spontana, sili v izrečenost, in sicer tako, da izrečeno navsezadnje zdrsne mimo, da vedno znova zgreši boleče jedro svojega lastnega govora, »če kdaj še najdem pravim tisto (vemo / že kaj) - če kdaj potem nikoli - nikoli / podčrtam - dam klicaj - nikoli! - res ne - / potem zagrabim - trdno - kot okovje - / če kdaj - potem kot pitbul - kakor grobek«.

Besedilo na zavihu Barbara Pogačnik O poeziji Petra Semoliča ni mogoče govoriti šele od zbirke Hiša iz besed naprej, čeprav je skušal ob njej rimbaudevsko presekati življenjsko nit svojega pesništva.

Besedilo na zavihu napisala Barbara Pogačnik Meja je šesta pesniška zbirka večkratnega nagrajenca (med drugim dobitnika nagrade Prešernovega sklada) in enega izmed osrednjih avtorjev devetdesetih Petra Semoliča.

Peter Semolič (1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na FF v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in kratek roman za otroke, s svojim delom pa je vključen v okoli petdeset antologij tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik. Preberi