Ko govorec v neki pesmi ob morju odkrije fosil, ga to sooči s spoznanjem, ki v celoti preveva najnovejšo pesniško zbirko Petra Semoliča, da namreč v zgodovini sveta bržkone ne bo pustil nobenega sledu. Človekova eksistenca je hipna, dolga komaj kak trenutek. Določa ga naključje, ki vedno znova opozarja, da bi vse lahko bilo tudi drugače in da se življenje nikoli zares ne sestavi v zgodbo kakršnekoli celote. A narobe bilo bilo, če bi taPreberi

Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

Antologija tesnobe, zbirka štirinajstih esejev, je zrasla iz ideje o doprinosu k detabuziranju in osvetljevanju tesnobe. Urednica Dijana Matković je k sodelovanju povabila pisanja vešče ljudi, torej pesnike, pesnice, pisatelje in pisateljice, pa ne zato, ker bi bila tesnoba posebej izbirčna (resnica je prej nasprotna), temveč zato, ker so pisci tisti, ki se znajo z besedami tesnobi najbolje približati in jo tudi najbolj natančno orisati.Preberi

Bittakerjeva ideja je preprosta: za vsako najstniško
leto ubiti po eno najstnico. Smo v Kaliforniji konec
sedemdesetih let minulega stoletja: kultura štoparstva,
na Bilboardovi lestvici kraljuje Donna Summer,
plaže so polne čudovitih najstnic v bikiniju.
Bittaker in Norris kupita kombi z drsnimi vrati
in ga ljubkovalno poimenujeta »The Murder Mac.«
24. junija Norris opazi Cindy in opozori nanjo
Bittakerja: »There’s a cute little blond.«
Na silo jo zvlečeta v kombi, njene krike zadušita
s prevezo prek ust in navijeta radio do konca.
Bittaker v priznanju govori o njeni izjemni
samokontroli, pove, daPreberi

Ne ozre se. Če bi se ozrl, bi lahko izginila,
potonila med sence, lahko bi, znervirana,
ker je pozabil dvigniti torto za hčerin rojstni
dan, sedla v avto in zdrvela v mesto, lahko
bi s preveliko hitrostjo pripeljala v prav tisti
ovinek, kjer še niso popravili ograje po zadnji
nesreči in zdrsnila s ceste; globoko spodaj
je reka, narasla od pomladnih nalivov, deroča
reka, ki odnese vse, kar pade vanjo, drevesna
debla, plastične vrečke, poginulePreberi

»[S]oseda pojamra ta svet ni prijazen / in res ni še ‘mu’ ji ne rečem le zmignem« … in potem se mi zazdi, da je vse to nehoteno, kakor po nesreči, rečeno morda v trenutku nepazljivosti, besede tu prihajajo skozi stisnjene zobe, izrečene so s stišanim glasom, zdi se, kakor da je glas, ki izreka to poezijo, natančno bral predvsem šestega, zadnjega izmed Sonetov nesreče, tistega o, saj vemo, tem, kako »čez tebe več nePreberi

Besedilo na zavihu Barbara Pogačnik O poeziji Petra Semoliča ni mogoče govoriti šele od zbirke Hiša iz besed naprej, čeprav je skušal ob njej rimbaudevsko presekati življenjsko nit svojega pesništva. Pesnik svojega lastnega zvena ne more utajiti: spet vrnjeni glas iz Tamariše, glas prvega cikla Balada o barju, je ne samo pustil kroge na vodi, ampak je splaval na površje kar v naslov, s svojimi tihimi barjanskimi požari, naseljenimi na večernih robovih, in s svojoPreberi

Besedilo na zavihu napisala Barbara Pogačnik Meja je šesta pesniška zbirka večkratnega nagrajenca (med drugim dobitnika nagrade Prešernovega sklada) in enega izmed osrednjih avtorjev devetdesetih Petra Semoliča. Knjiga predstavlja izbor pesmi, ki jih avtor iz različnih razlogov ni uvrstil v svoje prejšnje zbirke, a se zbirka kljub temu prebere kot homogena in posrečena celota. Meja je bila leta 2003 uvrščena v najožji izbor za Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.Preberi

Peter Semolič (1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na FF v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in kratek roman za otroke, s svojim delom pa je vključen v okoli petdeset antologij tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik. Preberi