Recimo, da mu je ime Tomaž

Ne ozre se. Če bi se ozrl, bi lahko izginila,
potonila med sence, lahko bi, znervirana,
ker je pozabil dvigniti torto za hčerin rojstni
dan, sedla v avto in zdrvela v mesto, lahko
bi s preveliko hitrostjo pripeljala v prav tisti
ovinek, kjer še niso popravili ograje po zadnji
nesreči in zdrsnila s ceste; globoko spodaj
je reka, narasla od pomladnih nalivov, deroča
reka, ki odnese vse, kar pade vanjo, drevesna
debla, plastične vrečke, poginule živali, avte,
ljudi in medtem, ko bi jo tok odnašal proti
oddaljenemu morju, bi se on trudil zabavati
hčerko in njene prijateljice, si izmišljal vedno
nove in nove izgovore, zakaj mame še ni nazaj,
vse manj zagnano bi jo preklinjal, dokler se mu
ne bi jeza spremenila v zaskrbljenost in ta
v tesnobo; na skrivaj bi jo klical na mobi,
toda kako naj kdo sliši Balado za Adelino
z ušesi, polnimi vode, kako naj se kdo oglasi
na klic s preklanimi usti, polnimi razbitih zob?
Ne ozre se. Če bi se ozrl, bi lahko izginila
brez vsakršnega pojasnila, sklepnega dejanja,
brez vsakršnega zaključka, lahko bi jo našli
mrtvo, nabuhlo in gnijočo teden dni kasneje,
ujeto v rogovilo podrtega drevesa, on pa bi
moral ostati trden za njuno hči, medtem ko
bi v njem vse razpadalo, vodenelo v kepo
tresoče se želatine. Počasi izpija nov kozarec
viskija, strmi v noč za oknom dnevne sobe,
ne ozre se, ko na tilniku začuti njen topli dotik,
ko jo zasliši zašepetati njegovo ime.

Ljubljana, 6. februar 2014