Svetloba na dnu kanjona

Peter Semolič

Bittakerjeva ideja je preprosta: za vsako najstniško
leto ubiti po eno najstnico. Smo v Kaliforniji konec
sedemdesetih let minulega stoletja: kultura štoparstva,
na Bilboardovi lestvici kraljuje Donna Summer,
plaže so polne čudovitih najstnic v bikiniju.
Bittaker in Norris kupita kombi z drsnimi vrati
in ga ljubkovalno poimenujeta »The Murder Mac.«
24. junija Norris opazi Cindy in opozori nanjo
Bittakerja: »There’s a cute little blond.«
Na silo jo zvlečeta v kombi, njene krike zadušita
s prevezo prek ust in navijeta radio do konca.
Bittaker v priznanju govori o njeni izjemni
samokontroli, pove, da se ni upirala, kot da bi
vedela, kaj jo čaka. V hribih Sv. Gabriela jo
izmenično posiljujeta in ko ju prosi, da bi ji dovolila
moliti, preden jo umorita, če je to njun namen,
ji tega ne dovolita. Po več neuspelih poskusih
davljenja jo končno zadavljeno vržeta s prepadne
stene nekega kanjona: »The animals would eat her up
so there wouldn’t be any evidence left.« John Douglas,
agent FBI, kasneje pove, da je bil Bittaker daleč
najbolj motena oseba, o kateri je kdaj izdelal
psihološki profil: med sojenjem, ko so s kasetarja
predvajali posnetek mučenja njune zadnje žrtve in so
ljudje množično zapuščali sodno dvorano, se je on
samovšečno smehljal. Cindy, Ann, Jacky in
Jacqueline in nazadnje Shirley, od ene do druge
sta bila vse bolj brutalna, vse bolj divje zasledujoča
svoje nore sanje, ki so spremenile v nočno moro
življenja drugih: tožilec Steve Kay je še dve leti
po koncu sojenja v sanjah tekel za njunim
kombijem, da bi rešil dekleta – vedno je prišel
prepozno; glavni preiskovalec Paul Bynum je
v pismu, preden si je poslal kroglo v glavo, zapisal,
da ga še vedno preganjajo spomini na primer
»Tool Box Killers« in strah, da bi ju izpustili
iz zapora. Toda vrnimo se v poletje 1979 in
k Cindy: nikoli niso našli njenega trupla. Morda pa
ni nikoli dosegla dna kanjona in še vedno pada
in moli: zase, za ostala dekleta, za svoje bližnje,
za njiju in za vse druge pošasti med nami in v nas.

 

Ljubljana, 15. februar 2014

O avtorju. Peter Semolič (1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na FF v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in kratek roman za otroke, s svojim delom pa je vključen … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Med časom in pokrajinami

    Aja Zamolo

    vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

  • NIANSII ekstrakt

    Dejan Koban

    nikakor nimamo dovolj prijaznosti.

  • Prostor

    Tjaša Škorjanc

    daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

Izdelava: Pika vejica