S Tonetom Škrjancem se na čaju nisva dobila približno ob petih, kot je naslovil eno od svojih pesmi v zadnji zbirki Sladke pogačice (Prišleki), temveč nekaj za čaj nič manj primernih ur prej. Uvodoma sva razjasnila misterij čajnica – tam ga je mogoče tako pogosto srečati zato, ker mu je zdravnik pred leti prepovedal pitje kave. »Takrat je bila kriza, potem pa sem prešaltal na čaj, postopno na črnega na iraški način, torej z veliko sladkorja, potem pa sem prišel k pameti in začel piti zelenegaPreberi

Ana Svetel je, kot pravi, sicer nadpovprečno uravnovešen človek, a ima na drugi strani patološke težave s pravočasnim oddajanjem tekstov: »Glede tega bi se morala zdraviti, ker denimo ne odpisujem na maile, potem pa se name še tedne valijo krogle slabe vesti.« Kar je, jasno, vsaj malo nepraktično tudi za njene urednike, Ana je namreč tudi pesnica in prozaistka. Čeprav je rojena v Mariboru, jo Ljubljana, kjer končuje študij, bistveno bolj definira, zato skozi stisnjene zobe zamrmra, da je nemara torej resPreberi

Leonora Flis je v bistvu Lea, vsaj za prijatelje in za življenje, ki nima zveze s pisano besedo. Lahko si privošči, da je foodie, saj obenem rada kuha, povrhu vsega pa se po kuloarjih govori, da sodi med najbolj sladkosnede avtorje na slovenski literarni sceni. Ko ne je, piše literarne in filmske kritike, na univerzi v Novi Gorici poučuje literarno teorijo in metodologijo medkulturnih študij, izbrana poglavja iz svetovne književnosti ter adaptacijske študije (predelava literature v film) in pleše flamenco. »Zelo težek ples je, ritmično zahteven in nedomač našemu okolju, aPreberi

Tina Mlakar Grandošek je avtorica dveh zbirk kratke proze – Draga Tina je izšla leta 2009, Vse je v redu pa v lanskoletni beri Prišlekov. Prepričana je, da knjiga, ki jo je avtor dal iz rok, ne potrebuje podnapisov, sicer svojega pisateljskega dela ni dovolj dobro opravil. Tudi zato, in ker je po naravi sramežljiva, nad dajanjem intervjujev in pogovorih o svojem delu ni ravno vzhičena. »Kot copywriter v Mladinski knjigi, kjer dnevno pripravljam promocijska gradiva o raznovrstnih knjigah za zelo različne medije, si rečem,Preberi

Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.Preberi

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

Drži že, da se je v letu 2013 preminuli francoski avtor v mladosti tudi sam posvečal igranju na saksofon, a to menda ne more biti razlog, da naslovnico romana, katerega glavni junak je (bivši) pianist, polni slika saksofonista. K sreči je to edini spodrsljaj, ki ga gre očitati temu domiselno spisanemu romanu o pogubni moči jazza, ki ključno, celo tragično vpliva na življenje protagonista Simona Nardisa. Njegovo ime bo med ušesi sladko pozvenelo jazzovskim navdušencem,Preberi

Izid Trkajeve zbirke kolumn je pospremila razmeroma bučna promocija, taka s koncertom, vse je bilo, tako pravijo, kot v sanjah. Na samem dogodku predstavitve knjige me ni bilo, ker sem ena tistih, ki ne razlikujejo dobro med imeni teh mladih fantov, ustvarjalcev na slovenski raperski sceni, tovrsten beat mi pač ni blizu in moje poznavanje rap glasbe je zgolj priložnostno, priznam. Resnici na ljubo se z njimi srečujem zgolj takole, v Trnowem, v Savskem naseljuPreberi

Muzičarja sta večer zagnala, kot se za kraj zvenečega imena edinole spodobi – gromko. Vitja Balžalorsky je divjal z efekti za električno kitaro in divjali smo mi z(a) njim, mladenič je proizvajal čudne čedne zvoke, ki jih navadno s kitaro niti ne povezujemo in bil v svojem izvajanju suvereno spontan. Marku Brdniku je z akordeonom za začetek pripadla vloga starejšega brata, bil je gladilec Vitjevih ostrih robov, narekoval je atmosfero in zapolnjeval prazna mesta v glasbenem intru tega obetavnega literarno-glasbenega večera, ki je silovito napovedoval pet močnih izvajalcev.Preberi

Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka, bralcu, ki se je 2007 z njo učil manevrov za rokovanje s skrivnostmi in postajal v nočeh 2009 z njo pod sojem semaforjev, ne more več biti neznanka. Ko takole pohajkuje po križiščih in stranpoteh domačega Parnasa, se mu res zazdi, da je minilo od zadnjega srečanja z njeno poezijo preveč časa.Preberi