V molku ni žalosti, ni smeha. Omet odpada. Ni druge strani: le prosojnost, prožna kot gibanica. Kdor seže noter, ne bo mogel izprati medenine iz rok

Da so solze lepše od obraza. Da se obraz nikoli ne spremeni. Samo duša se postara, kot srce otroka. Da ni vaje, s katero bi vzljubili telo. Samo telo je, ki vzljubi prevale.

John Burnside (1955) je škotski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih prestižnih nagrad, tudi nagrade T. S. Eliota. Prevod njegove poezije je izšel v okviru avtorjevega gostovanja na letošnjih Dnevih poezije in vina, ki pa je bilo – zaradi Burnsidovih težav s srcem – le virtualno.

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

Edini prostor, ki se je kdaj raztezal dlje od moje zenice, je tvoja navzočnost – migetajoča, vseopredeljiva.

Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.Preberi