Vez

Luka Benedičič

Moj svet ni mračen,
tvoj svet ni prehojen.

Edini prostor, ki se je kdaj
raztezal dlje od moje zenice,
je tvoja navzočnost –
migetajoča,
vseopredeljiva.

Nikoli ne bom nehal čakati na dež.

 

Vstopam v odnose,
bližino,
v medosebni prostor
iz čiste potrebe,
da bi iz dvojine izstopil
kot nekdo drug.

Kot Nekdo, drug.

 

Da ne bi navzven dajal občutka,
da raziskujem bregove
namesto deročih rek,
se zlažem, da sem pesnik.
Tako ni nikomur mar,
kaj počnem s časom, ki
mi je dan. Ostajam sam,
na pesku, ki se usiplje v nebo
in me spodnaša. Moje nebo
se barva nebeško, moja lega
ni nikomur znana. Moj
svet, prej zabubljen, se odpira
v škrlatno barvo.

 

Je vez. Je.
Iz tihih, drobnih strun.

Samo drobovje vsega drugega je preglasno.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi za zločince

    Tomaž Rode

    Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

  • Do tu sega gozd

    Tom Veber

    Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don’t do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

  • Recipročna vrednost bivanja

    Eva Ule

    Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Izdelava: Pika vejica