In, človek, kje si bil

Luka Benedičič

Pomagaj mi, da se vrnem.

V kraje, kjer so me skotili predniki,
v grmičevje,

v hrup, ki ga povzroči odsotnost
hrupa in vsega živega,

v močvirja, kjer sem se kopal,
takrat še ne-jaz,

z vsem, kar bom morda izgubil,

pravzorec za vse, ki so sledili
in puščali sledove krvi in modrosti.

Tu sem, v votlini.
Pripravljen na svetlobo,

ki jo iščem
vse globlje v skalah.

Ko se srečava,
je kot bi mi topla medvedja šapa

na silo zaprla usta.

Zakaj se vračaš
v prostore senc?

Ko si tu, čutim, da živim.

A zares sem živ šele, ko sem priča
tvoji počasni smrti.

Ni ločitev, ki je ne prenesem,
pač pa nenehno trganje mesa,

brez časa, da bi se zacelilo.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V hosti za hišo zdaj tečem z masko

    Veronika Razpotnik

    bom prišla v nebesa
    če vržem ogenj na policijski avto
    bodo kakor Mojzes pred njim klečali
    anarhisti
    in mi polagali svoje črne maske pred noge

  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

Izdelava: Pika vejica