In, človek, kje si bil

Luka Benedičič

Pomagaj mi, da se vrnem.

V kraje, kjer so me skotili predniki,
v grmičevje,

v hrup, ki ga povzroči odsotnost
hrupa in vsega živega,

v močvirja, kjer sem se kopal,
takrat še ne-jaz,

z vsem, kar bom morda izgubil,

pravzorec za vse, ki so sledili
in puščali sledove krvi in modrosti.

Tu sem, v votlini.
Pripravljen na svetlobo,

ki jo iščem
vse globlje v skalah.

Ko se srečava,
je kot bi mi topla medvedja šapa

na silo zaprla usta.

Zakaj se vračaš
v prostore senc?

Ko si tu, čutim, da živim.

A zares sem živ šele, ko sem priča
tvoji počasni smrti.

Ni ločitev, ki je ne prenesem,
pač pa nenehno trganje mesa,

brez časa, da bi se zacelilo.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi iz zakulisja

    Niko Šimenc

    Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

  • Mušice

    Martina Potisk

    z grozdi grenadiram / spredaj papirnato restavracijo natakarja preprost plesni korak / nadalje pladnje plazovje svoj prenapolnjeni pisker klovna ki / nema ama veze o eni meni sicer imam navadno vedno rada / masakerske kalorije kozlarije koktejle ahja jasno ane

  • kadar padaš

    Lara Gobec

    nebogledi smo / in to je / smisel / ko med dlanmi / držiš aviončke / ki so nekoč / v nekem drugem vesolju / drgetali na drevesih

Izdelava: Pika vejica