In, človek, kje si bil
Luka Benedičič
Pomagaj mi, da se vrnem.
V kraje, kjer so me skotili predniki,
v grmičevje,
v hrup, ki ga povzroči odsotnost
hrupa in vsega živega,
v močvirja, kjer sem se kopal,
takrat še ne-jaz,
z vsem, kar bom morda izgubil,
pravzorec za vse, ki so sledili
in puščali sledove krvi in modrosti.
Tu sem, v votlini.
Pripravljen na svetlobo,
ki jo iščem
vse globlje v skalah.
Ko se srečava,
je kot bi mi topla medvedja šapa
na silo zaprla usta.
Zakaj se vračaš
v prostore senc?
Ko si tu, čutim, da živim.
A zares sem živ šele, ko sem priča
tvoji počasni smrti.
Ni ločitev, ki je ne prenesem,
pač pa nenehno trganje mesa,
brez časa, da bi se zacelilo.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.