Alen Steržaj se je rodil v Postojni in odraščal na Rakeku. Napisal je delo Pa ste vi normalni?!, ki je zbirka kratkih zgodb in sem jo prebrala pred nedavnim. Ker se pisatelj  kot basist udinja v Big Foot Mami, so na naslovnici narisani čevlji (ang. Foot).Preberi

Na platnici romana sta naslikani dve češnji, ena v temni, druga pa v svetlejši barvi. Okrog so narisani strelski metki bele in temno rdeče barve, ob naslovu Češnje, bele in rdeče, pa je opaziti še malo manjši dopis, da gre dejansko za roman o spravi. Na prvih knjižnih straneh sledijo pohvale uglednih bralcev v smislu »bere se odlično« in »pripoved govori o življenju, ki teče svojo pot.« Ob vsej tej začetni slikovni in jezikovni ljubkosti me kot še nikoli do zdaj prevzame slutnja nečesa grozljivega, kar se ima šele zgoditi.  Preberi

Vrata pisarne nemškega Tagesspiegla ga naključnim obiskovalcem predstavijo kot »urednika za posebne projekte,« ki, kot je svoje delo skromno opisal sam, počne, kar hoče. V praksi to sicer pomeni spreminjanje za večino ljudi na smrt dolgočasnih zgodb o denarnih tegobah v pretresljive prikaze korupcije in amaterstva ljudi, ki bi jim sicer morali zaupati. V zadnjem času se tako intenzivno posveča predvsem bilijonom evrov, investiranih v banke, in tragičnim napakam evropske trojke. »Kam gre ves ta denar?« se v svojih dokumentarcih, knjigah in člankih skoraj retorično sprašuje Harald Schumann, eden najboljših nemških novinarjev, ki s svojim delom vedno znova dokazuje, da novinarstvo in kritično mišljenje hodita z roko v roki.Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res ni ostalo drugega, kot da si sama zastavlja vprašanja, odgovarja nanja, navezuje stik z občinstvom in komentira glasbeni intermezzo pianista Mihe Haasa (zaigral nam je, seveda, Schumanna). Z impozantnim branjem odlomka iz Clare je resno konkurirala tudi vsem trem študentom AGRFT-ja, sicer ravno tako interpretom literarnih besedil povabljenih avtorjev. Razgovorila sePreberi

Korupcija je in to očitno vsepovsod, a če so zgodbe o tem v časopisih za nas normalne, pa naj bi nas v romanu vendarle pretresle, je prepričan Skubic. Navdahnjen s časopisno novico o nekem odvetniku je tokratni tok pripovedi usmeril v bolj pravniške vode.Preberi

Lídia Jorge je odraščala na podeželju v družbi tet in starih mam; na podstrešju njihove hiše je pogosto osamljena brala zgodbe, žalostne predvsem, in že v rani mladosti tudi sama začela s pisanjem veselih. Od prvih šolskih poskusov do trenutka, ko te v domači deželi razglasijo za čudež sodobne književnosti pa je, če si pač genij, le še korak.Preberi

Velikopoteznost Štegrovega menda prvega romana se da razbrati že na prvih straneh, kjer lahko poleg citata iz Svetega pisma in nagovora bralca zasledimo celo predstavitev romanesknih oseb. Prva na seznamu nastopajočih sta seveda osrednja junaka, torej Adam Bely, nekdanji dramaturg in vodja scientologov in Rosa Portero, Belyjeva zaveznica, radijska novinarka.Preberi

»V vasi pod hribom, ki so mu rekli Gora, sem na neki zelo vroč julijski dan sanjaril o smrti.« Tako nekako se, precej tragično ali celo bedno, začnejo razvijati pripovedovalčevi lastni najzgodnejši spomini na otroška leta. V od nikogar ljubljenega nezakonskega otroka se že od rojstva zajeda sram, prvič zato, ker je na svetu očitno odveč, drugič pa zato, ker je še slabo umit in slabo oblečen. Ta sram pa nazadnje preraste v željo po smrti, ki jo skuša celo konkretno udejanjiti z utapljanjem v bližnjem potoku.Preberi

Letos je bilo na zaključno prireditev Fabule povabljenih pet avtorjev, kar je eden več kot lani. Kot je to že v navadi, so predhodno napisali vsak svojo kratko zgodbo; vse skupaj so izšle v zbirčici Razkriti obrazi svobode. Če gre verjeti mojemu občutku in raznim medijem, se nas je zbralo več kot sto.Preberi