Knjiga je dobra. Poskus slabe kritike

Alen Steržaj se je rodil v Postojni in odraščal na Rakeku. Napisal je delo Pa ste vi normalni?!, ki je zbirka kratkih zgodb in sem jo prebrala pred nedavnim. Ker se pisatelj  kot basist udinja v Big Foot Mami, so na naslovnici narisani čevlji (ang. Foot).

Knjiga je dobra. V njej je več zgodb. Vse so zelo smešne in zanimive, zato so mi bile všeč.

Glavni junak je Palček (naspr. ang. Big).  Po mojem mnenju vseh zgodb sploh ne bi bilo, če ne bi Palček res ljubeznivo in prijazno ustavil svojega kombija. Šele tako se mu je namreč lahko pridružil štopar, ki je po poklicu novinar in je prav tako zelo prijazen, že kar očetovski (naspr. slov. Mama). Novinarju je ime A., kar se mi osebno ne zdi ravno izvirno. 

Novinarju se zdi Palček zanimiv, zato mu postavlja zanimiva vprašanja. Prim.: »Čemu torej riniti tja, kjer ni ničesar?« Zgodbe, ki mu jih med vožnjo govori Palček, si nato zapiše, da jih tudi mi lahko preberemo. Tako lahko izvemo, da je Palček precej bizaren in da je napravil že precej neumnosti. V prenekaterih zgodbah se pojavi tudi Palčkov najboljši prijatelj Medo. Tudi on je bizaren, na kar nakazuje že njegovo bizarno ime. V zgodbah se dogajajo bizarne reči. Na to namigujejo že bizarni naslovi zgodb (prim.: Prostovoljno skuhani Štef, Podvodni hokej z anatomskimi atlasi, Slon v rahlem prekršku in Kako je tiger postal pralni stroj). 

Pripovedovanje zgodb poteka v obliki dialoga, ki je po mojem mnenju podoben intervjuju. Prim.: »›Hehe, dobro mi je šlo pri fiziki. Naučil sem se jo tik pred zdajci.‹

A.: ›A tik pred pisanjem kontrolke?‹

›Ne, med pisanjem kontrolke – tik preden je prfoksa vzela liste. Dlje pa res nisem mogel odlašati, hehe.‹ 

A.: ›Kako to misliš: naučil med pisanjem kontrolke?‹

›Dobesedno. […] Pojma nisem imel. Edina možnost je bila, da sem prepisoval od sošolke. Risali smo graf, in medtem ko sem prepisoval, sem poštekal, za kaj gre, in poštekal tudi, da sošolka riše graf narobe! In sem jo pač opozoril.‹«

Ni pa nujno. Ponavadi A. samo zapisuje tisto, o čemer pripoveduje Palček. Prim.: »Imel sem sošolca, ki je za prosti spis z naslovom Če bi bil mladinski pisatelj dobil kol. Bil je precej kontroverzen, ampak odličen, zelo umetniški spis. Cela šola si ga je kopirala, še na druge šole je prišel. Vsak stavek je izzval salve smeha. […] Višek je bila pa tista: ›Najraje imam zelo majhne otroke. Všeč mi je, če so tihi, bledi in mrzli. Ponavadi so takšni otroci mrtvi.‹«

Pisatelj je napisal, da so vsi njegovi liki izmišljeni, ampak moje osebno mnenje je, da tej opazki ne moremo verjeti. Palček naj bi imel veliko skupnega s pisateljevim  prijateljem v Big Foot Mami (ang. true person). Enako pa je tudi sam pisatelj po poklicu novinar (lat. alter ego). Zato berem čisto vse zgodbe tako, kot da so se res zgodile. Čeprav si je to včasih težko predstavljati. Prim.: »Ren je tako onesnažena reka, polna kemikalij, da so naredili poskus: v vodo so potopili nerazvit fotografski film, in ko so ga potegnili ven, je bil razvit.«

Zgodbe so zelo poučne. V njih se lahko naučimo veliko o ribolovu, vesoljcih in enajstem septembru. Palček pa prav tako ne skopari s poučnimi nasveti. Prim.: »Če naletiš na norca, imaš samo dve možnosti: da mu pobegneš ali pa da mu pokažeš, da si ti še večji norec od njega.« 

Vzklik in obenem vprašalni stavek »Pa ste vi normalni?!« se v zgodbah pojavlja precej često, domnevam, da je zato tako naslovljena tudi celotna zbirka. Stavek »Pa ste vi normalni?!« je po mojem mnenju namenjen predvsem družbi, ki počne tako bizarne stvari, da jih še Palčku samemu ni dano razumeti. 

V tem smislu se mi je zdel zaključni epilog zelo lep. V njem Palček razkrije svojo odtujenost do družbe, ki ga nikoli zares ne sprejme, svojo ljubezen do ljudskega slovstva in odpor do vsiljenega socialnega reda, ki duši svobodni razvoj posameznika: »Res je, da se tvojim pripovedim (namreč ustnim, moja op.)  vsi režijo in si ves čas v središču pozornosti, ampak na koncu vidiš, da so drugi tipi odpeljali vse bejbe. Bejbe se ne palijo na klovne.« Zato bi knjigo umestila v obdobje romantike.

Vseh zgodb je 54, skupaj z Predgovorom in Epilogom pa knjiga obsega 114 popisanih strani. 

Knjiga ima tudi zavihek. Tam izvemo, da ima avtor dolge lase in očala. Avtor fotografije na zavihku je Bruno Sedevčič. Knjiga je izšla v zbirki Prvenci. V tej zbirki je doslej izšlo že več knjig (mdr. Koža iz bombaža ali Interferenca, pa tudi Križ, Otroštvo neba in Iskanje hrane). Moje mnenje je, da je vsem naštetim knjigam skupno to, da so prvenci.

Zaključila bi, da knjiga ni ravno za otroke (ang. Warning explicit content). Drugače je pa zelo dobra.

Slaba kritika je slabo napisana kritika. Izjema so knjižni citati.