Spodobi se omeniti, da je poleg resentimenta moja družinska dediščina tudi močno hotenje po uveljavitvi. Po domače: ambicija. Ampak bolestna.

Veš, po vsaki knjigi si rečem, da je ta moja zadnja: ne da se mi več, ne morem več, nimam več kaj povedati. Dva tedna po izidu pa že pričnem premišljevati o novih tekstih. Sicer bi zgolj rad napisal še nekaj poštenih, dobrih knjig.

Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

Avtorica, ki jo v Delu najraje prebira moja tašča. Ki jo na istem mestu najraje prebiram tudi jaz. Piska, katere besedila si na Facebooku in Twitterju podajajo slovenski kulturniki in umetniki in se nad njimi malo zgražajo, se z njimi strinjajo, so zaradi njih malo besni.

Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

Če ne bi bila omamljena, bi bilo zasevkov tragedije manj, a nisem čisto prepričana, da ni bilo naravnost krasno, da se je moj duh tistega dne razletel.

O romanu Petra Rezmana: Barbara in Krištof

Antologija tesnobe , zbirka štirinajstih esejev, je zrasla iz ideje o doprinosu k detabuziranju in osvetljevanju tesnobe.

Kot deklica je bila moja sestra vselej močnejša in hitrejša od mene. Medtem ko sem jaz ob večerih brala v fotelju, ki nama ga je že kot otrokoma, v upanju, da bo ena od naju razvila širokega duha, podaril ded, se je ona potikala. Pri sosedih, po grapah, pod kozolci, med ruševinami stare tovarne. Zavidala sem ji, da se nikoli ni zares utrudila, zavidala sem ji, da se je njena koža, ko se je vračala s potepov, rožnato bleščala. Ko sva sePreberi

Predreferendumsko soočenje na RTV Slovenija sem spremljala v samoti svojega amsterdamskega stanovanja. Glasnost računalnika sem navila do konca, da bi modre besede razpravljajočih lahko preglasile cvrčanje čebule. Okoli dvajsete minute razprave sem glasnost znižala in, pristransko, čakala na argumentacijski cikel podpornikov novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Od nasprotnikov so tako ostale le geste in bolj ali manj porogljiva mimika. Mojo pozornost je zares pritegnila šele čudaška koreografija Aleša Primca in Metke Zevnik: visoki gospod stopi za drobno gospo, ji poprimePreberi