Dediščinska razprava

Poznam moškega, rojenega kmalu po drugi svetovni vojni, ki je z bratom in sestro odraščal v kmečki družini. Zaupal mi je, da zanje ne bi smelo biti tako – kmečko –, saj so bili starejši člani družine premožni obrtniki. Lastili so si tovarno, v kateri so delavci izdelovali izdelke za vsakdanjo rabo, a so po veliki vojni, kot številni drugi tovarnarji, dočakali jugoslovansko nacionalizacijo. Sin ustanovitelja tovarne si je, mi je povedal ta moški, kakšno desetletje po prevzemu vzel življenje, drugi člani družine pa so se preživljali na načine, ki so jim, je rekel, ostali.

Ta moški si je tako že zgodaj zadal, da bo novemu svetu dokazal, da bi znal prav on, čeprav zgolj kmečki sin, najbolje voditi izgubljeno tovarno. Izdelal je ustrezen načrt in ga v celoti izpeljal: kot prvi v družini je prejel univerzitetni naziv, študij je zaključil z odliko in se naučil še treh svetovnih jezikov. V francoščini je zvenel mehko, a slovnično pomanjkljivo, v angleščini in nemščini pa ravno obratno.

Po študiju se je ta moški nemudoma zagledal v druge ugledne službe, v priložnosti, ki bi ustrezale njegovim darovom in stežka priborjeni izobrazbi, zlasti pa je bil že od malega zagledan v življenja »tistih nekih drugih«. Sprejel je odločitev, ki se je uglasila z njegovo mladostniško ambicijo: včlanil se je v Zvezo komunistov in začel čakati na najprimernejšo nagrado.

Brez haska, nagrada ga je vsakokrat obšla. Medtem ko so drugi fantje njegove generacije, med njimi nič kmetov ali katolikov, počasi plezali najviše, je njemu svet po letih preizkusov namenil službo, v kateri je moral kdaj pa kdaj načrtovati celo otroške krste. Nekaj časa je že še stiskal zobe, vendar se je, ko je sprevidel, da »je v dizajnu režima to moja edina postaja«, izčlanil iz Partije ter hkrati za zmeraj zapustil proizvodnjo rakev, žar in pogrebne opreme.

V tistem času je bil ta moški, ki ga poznam že dolgo, prisiljen spoznati, da se ne bi smel nikoli izneveriti svoji družini, se spečati z njenimi krvniki in ideološkimi nasprotniki, vendar se, naj je še tako obračal, je. Odtlej, si je obljubil, vendarle nikoli več.

Vse svoje obete je stavil na karto samostojnosti Slovenije, na prihodnji liberalizem in s tem na možnost samostojnega podjetništva. Nobenih komunističnih ovir za kompetentne, nobenih udbovskih preprek za najizrazitejše talente, zgolj napredek in razvoj ter zgledno gmotno stanje.

Goreča želja se mu je izpolnila in na noge je takoj, ko je lahko, postavil svojo prvo družbo z omejeno odgovornostjo, ki je nekaj let, poudari, prav cvetela. Svoje uspehe je ta direktor izjemno rad popraznoval – kdaj kar v prostorih nikdar pozabljene tovarne; kot »upravičena oseba« se je odločil sprožiti postopek denacionalizacije poslopja. Ker je postopek financiral sam, je pričakoval, da se mu bo to »nekje poznalo« (?), toda njegov lastniški delež je bil po priglasitvi drugih dedičev tako prekleto majhen, da se je, »po desetletju eldeesovskega nagajanja« že tudi izčrpan, odločil za prodajo.

Kaj je sledilo? Tisto običajno. Ta moški, ki ga poznam že dolgo, je izplen postopka razglasil za »primer še ene ostudne udbo-komunistične krivice«, a jaz preprosto vem, da ga je najbolj bolel spodleteli poskus, da bi zaživel kot »tisti neki drugi«. Jasno, da so ti postali predmet njegove nezadržne mržnje, in jasno, da je ta moški, ki ga poznam že dolgo dolgo, pravzaprav moj oče.

 

*

 

Z vsebino resentimenta sem se seznanila, še preden sem znala to občutje poimenovati. Če bi bil moj oče moja mama, bi zlahka zapisala, da je vame stekla že po mleku, da sem jo prejemala skupaj z maščobami, sladkorji, beljakovinami. Metafora bi bila telesna, njeni učinki otipljivi. Ker pa sem v razlagi obsojena na moškega, se mi metaforika takoj zaplete. Zapišem torej: resentiment so bili delci atmosfere, v kateri sem odraščala, delci, ki sem jih vdihovala. Vsak dan mojega življenja milijarda delcev, milijarda klic očetovega nezaključenega prebolevanja, milijarda ostankov njegovega razletenega poleta.

Preden sem to občutje sploh znala poimenovati, sem očeta pomilovala. Vsa ta prekleta teža, vse to prekleto razočaranje, prekleti bes, jebena zamera – ta imena sem imela. Kako šibek mora biti tisti, sem si mislila, ki postane takšen ali tako zgolj čuti. Kako se takšen človek nima v oblasti! Le kaj ga loči od živali! Za nameček sem verjela še: moj oče mora biti redek ptič in tako čutijo samo izbrani in čreda prizadetih mora biti majcena ter to neimenovano prizadene povečini, če ne kar izključno, moške. Predvsem pa sem bila še dolgo po tem, ko sem se z besedico resentiment srečala v knjigi, prepričana, da zagrenjenost ne more prizadeti mene.

 

*

 

Kako se že reče? Samo zato, ker sem (tako) pametna, sem lahko (tako) neumna? Nekaj takega. Če sem že kmalu sprevidela, da je resentiment moja družinska dediščina, zakaj si ga potem nisem zmogla pripisati? Zakaj sem potem lahko menila, da sem razdedinjena? Da to ne bo nikdar moja bolečina? Ah. Po pojasnilo mi ni treba posebej daleč. Mladostniška ošabnost je bila, lahko rečem danes. Tista neverjetno puhla vera: ravno name ne more učinkovati nobena zgodovina, ne osebna, ki je družbena, in ne družbena, ki je osebna.

 

*

 

Spodobi se omeniti, da je poleg resentimenta moja družinska dediščina tudi močno hotenje po uveljavitvi. Po domače: ambicija. Ampak bolestna. Moja psihoterapevtka jo je povzela v »stalna prisila po nekakšnem doing, pretežno nepripravljenost za being«. Kajpak se ni motila, toda kljub temu sem jo opozorila: »Moja ambicija se ni nikdar lepila na kar karkoli.« Nikdar nisem sodila med tiste, ki želijo biti prve tako pri matematiki kot pri angleščini in biologiji, tako v plesu kot pri tenisu in karateju in gimnastiki, ali kar en gros v šoli ali na fakulteti ali v službi oziroma v poklicu. Ne, moja ambicija se je od nekdaj zlepljala z mojimi pristnimi užitki, najizraziteje pa se je v zadnjem desetletju povezovala prav z užitkom, ki mu še nisem našla para – užitkom pisanja.

 Trenutek za natančnost. V odnosu do pisanja nisem nikdar obstajala čisto brez ambicije, a je bila ta spočetka le latentna. V obdobju, ko sem zgolj pisala – od srede osnovne šole in vse tja do dvaindvajsetega leta –, me je uveljavitev po tihem že zanimala, vendar me hkrati ni pretirano skrbela, saj me ni mogla. Moja besedila so prebirale največ učiteljice in najmanj moj oče, teh odraslih pa ni bilo pretirano težko navdušiti. V gimnaziji sem sicer zmagala na Delovem srednješolskem literarnem natečaju, vendar zaradi zmage, ki mi je prinesla 100.000 SIT, nisem utegnila biti ne vesela in ne važna, saj sem bila po tem, ko je razredničarka nagrajeno besedilo obesila ob vrata matične učilnice, med sošolci in sošolkami deležna huronskega posmeha. Da gre v resnici za zavist, mi ni kapnilo; v šolskem stranišču sem se izjokala skoraj do obisti in se odločila, da bom besedila do nadaljnjega držala zase. Kakor turistka svojo bančno kartico, trdno pri sebi. V anonimnosti je bilo tako ali tako laže posanjati o veličini. Predvsem pa se ti tistega, česar nihče ne vidi, ni treba neprestano sramovati.

Prizadetost je sčasoma izzvenela. Po več letih skrivanja sem bila lačna tako odzvanjanja kot potrditve, pa sem svoje dnevniške zapiske in poskuse zgodb v začetku dvajsetih let preselila na svoj prvi blog. Besedila so čakala na bralke in bralce, ki bi o prebranem z mano delili svoje – odobravajoče! – vtise. Začuda nisem računala na veliko občinstva, marveč sem si želela doseči sploh koga –

– in želja se mi je izpolnila: po šestih mesecih objavljanja sem lahko naštela petnajst takih – petnajst več kot kadarkoli! –, ki so se k blogu redno vračali in besedila enako zvesto komentirali. Čisto drugačna scena kot v šoli: veliko spodbudnih besed, naklonjenosti in celo občudovanja. Veliko lepega jezika, zaradi katerega sem si dovolila pogosteje hoteti. Odkrito vsaj. Če nekaj vendarle delam prav, sem si mislila, potem je moja ambicija domala upravičena. Če me imajo moji bralci in bralke za eno tistih, ki so nadarjeni za nekaj redkega, potem mi svojega hotenja ni treba potiskati najgloblje v omaro. No. Malce sem, po mami realistka, vseeno ga. Potiskala. Razumela sem, da še ne znam dovolj, sumila celo, da se veščini pisanja ne da priti do konca.

Blog sem po kakšnem letu opustila. Ker me je mestni časopis angažiral za novinarko, ker so v literarni reviji hoteli objaviti mojo prvo daljšo kritiko, ker sem za literarni spletni portal napisala prvo kolumno – ker sem imela iznenada veliko na pisanju utemeljenega honorarnega dela, je za literarne poskuse, namenjene petnajstim bralcem, zmanjkalo časa. Zaradi novih angažmajev od sebe kakšnih pet let nisem dala nobene izmišljije, a me to ni žalostilo. Skoraj vsak dan sem vendarle prišla do besede, pri čemer mi ni bilo vseeno, kakšne. Besedila sem nenehno rangirala: učinki mojih novinarskih prispevkov – zanemarljivi; učinki besedil, v katerih sem prišla do močnejšega izraza jaz sama – pomembni. Kot avtorica sem uživala bolj, kot izvajalka pa manj, vendar tedaj še brez občutka, da je novinarstvo po bistvu zaman. Ne samo zato, ker je bilo z novinarstvom laže zaslužiti, temveč tudi zato, ker sem na avtorstvo stavila komaj četrt življenjske sile. No. Pojma nimam, koliko sem v resnici stavila, vem pa, da nisem stavila vsega. Od avtorstva nisem vsega hotela.

Kdaj je torej moje hotenje po uveljavitvi naraslo skoraj do nerazumne mere? Naj nakopičim nekaj alinej:

 

• po tistem, ko so se po objavi dveh mojih zgodb v literarni reviji in ene na spletnem portalu od vsepovsod več tednov usipale pohvale;
• po tistem, ko so se mi v zvezi s knjigo, ki jo pa »zdaj res moraš moraš napisati«, hkrati javile kar tri založbe;
• po izdaji kratkoprozne zbirke in številnih intervjujih v zvezi z njo;
• po nominacijah in dveh nagradah ter po prvih dveh prevodih in prvih gostovanjih v tujini;
• po benevolentnem sprejemu mojega prvega romana, ki se je nemudoma prodal v tri jezike;
• po uspešnih prijavah in povabilih na literarne rezidence;
• po odmevih v tujih medijih in komplimentih profesionalnih bralcev in high places.

 

Kazalka mojega hotenja po uveljavitvi se je po vsakem dosežku malce dvignila, in danes, po moji tretji knjigi, je z mano takole: ko pišem, še zmeraj neizmerno uživam, ko ne, pa izrazito – čedalje več, čedalje huje, više, bolje – hočem.

Čas je ploščat krog, je zapisal neki Nemec, in s tem, vsaj kar se tiče mojega življenja, mislil cikluse ustvarjanja in cikluse ambicije. Trpljenja.

 

*

 

Trpljenje, da, kajti nezadržno hotenje po uveljavitvi je boleča stvar. Nič mi ni nikdar dovolj, saj mi vsak dosežek, ne glede na njegove dimenzije, vsakokrat pripada. Vsak dosežek že itak sodi k meni, vsakega dosežka se v hipu polastim. Hlastam, hlastam, hlastam in med hlastanjem marsičesa, kar bi koga, ki ni tako sestradan, vzradostilo, niti ne opazim. V ambiciji – ampak bolestni – namreč ni hvaležnosti, in natanko manko hvaležnosti je tisto, kar tu najbolj boli. Ker nisem nikdar hvaležna, nikdar ne počijem. Ker nisem hvaležna, mi je izjemno težek tisti being.

Vsilila se mi je podoba, ki sem jo srečala v eni od kratkih zgodb Mircee Cărtărescuja, mislim, da v zgodbi z naslovom »Arhitekt«. Spomin imam malce pobrkljan, zato ne vem, kdo točno komu kaj, a še vedno vidim moškega, ki se prične vraščati v svoj inštrument in se čez čas, skupaj z inštrumentom, napihne prav do roba Zemlje. Sklepam, da naj bi bila to prispodoba ljubezni do umetnosti ali prispodoba vsemogočnosti umetnosti, toda jaz podobo berem kot komično alegorijo umetniške ambicije. Svet je za ambiciozno umetnico – ergo, mene – predmet divje privatizacije: že itak lastninim, kar se mi dogodi, a lastninila bi tudi tisto, kar se bodisi sploh ni bodisi se ni zgodilo meni. Tisto, kar po bistvu sploh ni zame. Ali: kar se me ne tiče.

Ker je veliko tega, kar si hočem prisvojiti – ker imam občutek, da mi precej pripada –, je zame v svetu veliko tistega, česar preprosto nimam. Ljudje so mi pogosto nekaj dolžni in z vsakim neporavnanim dolgom sprva začutim jezico, nato pa, tik pod površje pribrbota moja druga dediščina: gren.

Tik pod površje, da, kajti če sem se prepustila prvi dediščini, se drugi pač ne dam. Kadarkoli me zajame, mi pred oči priplava oče, in takrat … napnem vse sile –

 

*

 

Divja privatizacija, sem zapisala, a to ni bila le retorična figura. Z besedno zvezo želim opozoriti na nekaj zagatnega. Pretirane ambicije ali visoka pričakovanja ali prepričanje, da ti kakšna stvar pripada, so po bistvu protidružbeni, antisocialni. V njih namreč tiči naslednje: če meni veliko, potem drugim nujno manj. Ti vzgibi se spletajo v zavest, ki jo poganja želja po zavzemanju življenjskega prostora in, no –

– kaj vemo o tem pojmu, pojmu habitata? Najprej seveda to, da v njem še zdaleč nismo sami, da je odmerjen tudi drugim. Naj so to ljudje ali rastline ali živali. Poleg tega razumemo, kako se ta koncept razlikuje od koncepta življenjskega mesta in še kako zelo se prostor in mesto dopolnjujeta. Pred očmi se nam razgrne mreža in na enem od njenih presečišč, ne nujno vsakokrat na istem, stojimo – delamo, ustvarjamo, ljubimo, bolimo – mi. Ne vem, kako je z vami, toda opazovati to razprostrto mrežo je zame izkušanje ponižnosti.

Ni pa zagatno le čezmerno hotenje. Protidružben je tudi resentiment, vendar se njegovi patogeni izražajo nekoliko drugače. Če je ambicija v osnovi želja privatizirati – zasesti –, se zagrenjenost prvega (1.) nivoja tolmači kot: »S skupnostjo svojega dosedanjega življenjskega prostora, s skupnostjo, ki mi tega, kar mi pripada, ni želela dati, nočem več sodelovati.« Takšen j’en ai assez / va au diable je seveda bridka, a privatna zadeva – človeka bo razjedala in onesrečevala, da bo sem in tja najedal in onesrečeval še (najbližje) druge, ki ga bodo postopoma, če so zadosti zreli, drug za drugim naveličani zapuščali (ali se ga naučili preslišati), toda škode, ki bi presegala luknje v lastnem srcu in v tujem potrpljenju, ne bo, si mislim, povzročila.

Si mislim? Vem, saj sem se na tem nivoju že skoraj registrirala.

Zaplete se, ko resentiment naraste (2. nivo) – in naraste pač pogostoma. Ljudje živimo dolgo, zagrenjenčevo meso pa je iz leta v leto bolj klavrno, iz leta v leto ga naseljuje manj duha. Tiste luknje v srcu in natrganine črev in lezije želodca je treba, sploh če se s časom razširijo in poglobijo, z nečim zakrpati, in večina zagrenjencev se v te namene domisli kaznovanja. Maščevanja. Tudi uniče(va)nja. »Vi,« če zopet raztolmačim, »ki sem se vam odrekel, ker mi niste želeli dati tega, kar mi pripada, boste morali za svoje hudobije, transgresije, pizdarije zdaj plačati.«

Ker nima vsak zagrenjenec izrazite družbene moči, ne more kaznovati ali se maščevati ali kar uničiti natanko tistega posameznika oziroma skupine, ki ga je izdala; veliko zagrenjencev je pravzaprav prisiljenih v premestitve, rezultati takšnih premestitev pa so nam, verjamem, dobro znani: moški, ki brutalno pretepa žensko, ženska, ki šikanira sina, sin, ki kasneje kot vodja oddelka šikanira zaposlene, človek s službo, ki najraje ponižuje vse brez nje. Na drugi strani so postopki kaznovanja, maščevanja in uničevanja za ljudi z dejansko družbeno ali politično močjo mnogo mnogo lažji. Ni jim treba ribariti v kalnem, marveč lahko udarijo po točno določeni skupini, pri čemer se »točno določena skupina« neprestano širi.

Čeprav je uničenje družbenega tkiva kardinalni interes vsakega zagrenjenca, se lahko ti vseeno uspešno povezujejo med sabo. Uspešno ustanavljajo skupine, stranke, društva, gibanja in združbe, se uspešno naslanjajo na iste šanke in uspešno zatekajo na iste spletne forume –

– mislim: »uspešno«. Vse dokler drug drugega ne prepoznajo kot nov vir frustracije. Resentiment je drža do sveta in za držo do sveta ni dobrega zdravila. Vsaj ne takšnega, ki ga ti in jaz rada pogoltneva.

 

*

 

Sem bolestno ambiciozna tudi zato, ker nekdaj nisem prejela dovolj prave pozornosti? Dovolj ljubezni? Da, vsekakor, to je jasno in zato odveč natančneje pojasnjevati. Itak ne trpim zaradi vzrokov, marveč za posledicami.

 

*

 

Nočem pustiti napačnega vtisa. Ne mislim namreč, da je neizpolnjena ambicija, ampak bolestna, edini vzrok posameznikovega resentimenta, le to, da bi v zagrenjenost lahko privedla mene in meni podobne. Zavedam se, da je vzrokov za frustracije tam zunaj mnogo in da imajo nekateri nekaj opraviti – s krivico.

Iz tega, da jagnje jastrebu zameri moč in položaj, se je neki Nemec srhljivo rad ponorčeval, meni, ki sem kljub pretirani ambiciji socialno občutljiva, pa se to ne zdi posebej smešno. Medtem ko nihče ni preprosto kar upravičen do pozornosti ali ljubezni, je do socialne varnosti in zaščite dostojanstva upravičen vsakdo, ne glede na stopnjo negovanosti in vzgojenosti njegovega srca. Hočem reči: socialna varnost in zaščita dostojanstva sta tisto, kar pripada vsem, in jasno, da je odgovor na sesutje temeljev družbene pogodbe naposled prav resentiment. Razumljivo je, da tisti, čez katere so se temelji sesuli, niso več pri volji požvižgavati. Prepevati. Plesati. Razumljivo, da tisti, ki nimajo ali pa jim je bilo nekaj ključnega odvzeto, na tiste, ki imajo ali pa jim je bilo nekaj podarjeno, ne morejo gledati velikodušno. Brez jeze in zavisti.

Vseeno pa simptomi resentimenta, ki se napaja iz socialne neenakosti, niso kaj drugačni od simptomov zagrenjenosti, utemeljene v pretiranem hotenju. Kdor nima družbene moči, se bo, spet, primoran v povračilih zadovoljiti s premestitvami, in ker je resentiment svojevrstna preganjavica, sčasoma ne bo več ločil ne poedinosti od splošnosti in ne zaveznika od neprijatelja. Tudi če vzroke tovrstnega resentimenta laže razložimo in morebiti upravičimo, je njegov socialni izkupiček, žal, enako slab. Meni se edino zdi, da je takšnim zagrenjencem mogoče delno oprostiti, saj preprosto nadaljujejo v jedru tuje delo, naprej razdirajo, kar je že razdrto. Zgolj nadčloveško bi uspelo preseči to jebeno zasnovo.

 

*

 

Motila sem se, ko sem menila, da se bom družinski dediščini čudežno izognila, a sem imela, se tolažim danes, vsaj v eni slutnji prav – močno hotenje po uveljavitvi in resentiment zadevata in prizadeneta pretežno moške. Mislim. Prav sem imela le do neke mere, resnice, na našo škodo, niso nikdar tako preproste.

Ko sem si, zgolj najstnica, pojasnjevala dediščino, sem dobro razbirala družinsko, za družbeno pa sem bila še slepa. Da bi bila pretirana ambicija in resentiment lahko spremljevalca patriarhalnih družbenih razmerij, osnovanih na zavojevanju in lastninjenju, na ideologiji moči in njenih hierarhijah, no, na to težko spoznanje nisem bila pripravljena in ga komajda požiram tudi danes. Kajpada zato, ker sem vsega naštetega izjemno kriva, toda hkrati še, ker sem doživela, kako zelo je dolga ta nevidna roka –

 

*

 

Pronicljiva bralka se je morala, sem prepričana, med branjem večkrat vprašati, ali sem pričela zaradi učinkov pričujočega teksta že trpeti. Si od eseja že kaj posebnega obetam? Kaj veličastnega sem si v zvezi z njim napletla? Všečke, srčke, poobjave, silno hvalo in navdušenje?

Mislim. Izjemno legitimna vprašanja, na katera pa ne morem odgovoriti neposredno, saj se bojim, da bi lagala ali preprosto ne bi znala povedati vsega. Namesto mene bo odgovorila prispodoba …

 

*

 

Nedavno sem obiskala prijatelja, ki me je vzgojil v zahtevno poslušalko glasbe. Bi se reklo: snoba. Sedela sva za mizo v njegovi dnevni sobi, polni tropskih rastlin, in premlevala, kaj nama v zadnjem času sploh dogaja. Nič kaj dosti, sem morala priznati, povečini praskam med starejšimi izvajalci, sem in tja si zavrtim zadnji album Beyoncé. T. je bil, kot vselej, korak pred mano, pogreznjen v, če že ne prav novo, pa vsaj novoodkrito, in mi je zato nemudoma predvajal svojih top deset.

Ne. Ne. Joj, ne. Ja! Znana, znana, kako si rekel, da se imenuje plata? Flood? Jocelyn Pook? Aha, ej, tole je hudo, pa mi je ušlo iz spomina. Kakorkoli, hvala, sem dejala in se, kot tatica, ki se ji mudi domov, da bo lahko v miru uživala nagrabljeni izplen, kmalu poslovila.

Sledila je obsedenost, ki je ne pomnim. Flood je postala moja maša – pogosto me je sililo k temu, da bi se pokrižala in pred zvočniki pokleknila, zlasti ko se je vrtel tisti komad, ki ga poznamo iz Kubrickovega filma Eyes Wide Shut. Verjetno je na moje občutke vplival prav prizor iz filma, toda to ni zares pomembno, važno je, da sem v tisti skladbi našla – kako naj to sploh imenujem – nekakšnega duha? Fak, no, nekaj me je naslovilo, me tolažilo, in po nekaj dneh me je začela tista nazaj zapeta pravoslavna liturgija naslavljati in tolažiti še v snu. Za usmiljenje, življenje, mir, zdravje, odrešenje, odpuščanje sem vam ukazal, da molite h Gospodu.

Neko petkovo jutro, potem ko sem pričujočemu eseju dopisala odstavek, sem se z avtom odpravila v Ljubljano, na terapijo, in pred trzinsko obvoznico pritisnila Play. Tisti, ki molijo, so usmiljeni in dobro skrbijo za ta sveti kraj, sem zaslišala in si,

o fak,

o fak,

o   f  a  k,

iznenada zaželela izpustiti volan. Kar tako: dvigniti roki, ju položiti za glavo, ju odložiti v naročje. Kar tako: nič več voziti, usmerjati, se prebijati, marveč se mehko raztopiti v juhi kovine. Izgoreti v žarkih sončnega dne, izpuhteti v zraku, se zliti v pisane barve naselja. Sprostila sem se v najtoplejše, najslajše solze in si prigovarjala, daj, Ana, spusti, preprosto izpusti, daj, Ana, daj, poskrbi za ta sveti kraj …

A očitno nisem izpustila – vsaj ne krmila, valjda. Glede ostalega pa, no, ostalo bo vedno nekako tu. Na tisti sveti dan sem zgolj zbrala nekaj moči nastavljati se soncu. Vohati travo. Mežikati v pročelja mesta. Še enkrat, kar tako, prebrati Nemca. Pozvoniti na očetov zvonec, reči: »Daj, pridi z mano gledat, kako se vali ta naša veličastna reka.«

 

*

 

Zgolj nadčloveško bi uspelo preseči to jebeno zasnovo, sem zapisala malo više, a le zato, ker si nisem upala zapisati: božje.

 

 

 

V Kamniku, aprila 2023