V zadnjem času narašča zanimanje za t.i. živalske študije oz. človeško-živalske študije, kar gre razumeti kot povsem naraven razvoj misli, če razumemo nečloveške živali kot osebe (!), ki se tako ali drugače umeščajo v našo družbo kot individuumi z lastno psihologijo in socialna bitja. Kakor preostali Drugi so zatirane, reificirane in predvsem – nimajo glasu.Preberi

Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni strani finančne, čeprav se v zadnjih letih vsake toliko prikrade kakšna nagrada, ki s sabo ne prinese denarnega dela, in po drugi strani simbolne, lahko bi rekli družbene. Pravzaprav bi lahko njihovo korektivnost širil še in še. Dodal bi, da so JAK-ove štipendije v osnovi korektiv, da se DSP v svojem delovanju usmerja h korektivom, da je, nePreberi

Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl Lene Dunham, Yes Please Amy Poehler in Bossypants Tine Fey. Pisal bi naj o kvazifeminizmu, pa malo o zvezdnicah, ki izdajajo knjige (o sebi) in podobne reči. Kot v nekakšno opravičilo, ali kaj jaz vem, kaj, je dopisal še to: Pa še izgovor boš imel za gledanje nadaljevank. 😉Preberi

Druga knjiga spominov Janka Kosa bo zaradi imena avtorja in vsebine težko našla zainteresirano bralstvo kje drugje kot v vrstah ljubiteljev literarne teorije in zgodovine (in tistega, kar še spada zraven). Razen tega je žal tako, da ni spisana izrazito zabavno, v njej ne gre iskati sočnosti, ki jih v tovrstni literaturi večkrat iščemo (in tudi najdemo), niti ne velja, da bi avtor v njeno središče postavljal lastno zgodbo, zaradi česar ni potešena niti naša voajerska narava.Preberi

Dogodek Barbari pred vrati je bil, še preden se je sploh zgodil, razglašen za največji, osrednji dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2016. Nič čudnega, vsaj glede na to, da festival vsakič vsaj do neke mere opredeljujeta šov in lokalizirano, recimo temu humanistično-filozofsko zvezdništvo. Fabula je velika stvar – dogaja se po vsej Sloveniji, še najraje pa v Cankarjevem domu, postreže z »največjo [ukinjeno] nagrado za kratko prozo«, »največjimi gosti«, knjižnimi izdajami za prav to priložnost in tako dalje in tako naprej.Preberi

Zadnjega v seriji pogovornih večerov Od prve do zadnje strani, ki jih v knjigarni Konzorcij moderira Majda Kne, bi naj zaznamovali slovenski naslovi žanrske literature. Že sam naslov dogodka – Od prve do zadnje strani: slovenski žanr –, ki skuša takole na horuk zajeti nepregledno množico naslovov, očitno pripoznava žanrsko literaturo predvsem kot nekaj marginalnega, na kar je opozoril tudi gost večera Miran Hladnik, ko je v šali predlagal alternativno poimenovanje: zapostavljena literatura.Preberi

Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo dogodkov, ki se želijo tako ali drugače gibati po območjih margine. Osnovno izhodišče je predstavljala literatura (na kar nakazuje tudi posebna izdaja revije Idiot/DE), vendar predvsem v razsežnosti jezikovnega in kulturnega. Prav tako se je fokus z lani obravnavanega prostora nekdanje Jugoslavije pomaknil proti Nemčiji.Preberi

Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah (s tem pa na domače branje, izbiro literarnih del za maturo in Cankarjevo tekmovanje), kjer pridemo do zaključka, da je depresivna, dolgočasna in da so jo pisali pijanci. – Roko na srce, kaj bolje se ne godi niti literaturi vobče. Če ste bili pozorni, ste na družabnih omrežjih mogoče zasledili pogovore dijakov in dijakinj, kiPreberi

Kriza srednjih let je hudič. O tem pričajo dela nekaterih slovenskih pisateljev (da, predvsem pisateljev), zaradi katerih se zdi, da so vanjo zataknjeni kar tekom celotne kariere. Ali pa je res samo tako dolga. Kriza namreč.

Če me spomin ne vara, je Karlo Koher prvi (osrednji) Čatrov lik, ki je deležen te zoprnije. Ampak ne potrebujemo dolgo, da ga pogruntamo, saj že na prvi strani vstopimo v tipično samčevo stanovanje (pa čeprav je v njem manj kot en dan).Preberi

Priznam, da med številnimi nagradami, ki se jih podeli na slovenskem knjižnem sejmu, nekatere le stežka kritiško presodim. In to je dobro. Sejem namreč s tem osvetljuje literarna in založniška območja, ki jih pozabljam(o). Naj gre za podeljevanje zlatih hrušk (najboljši naslovi za otroke in mladino), nagrado za najboljšo poslovno knjigo, najlepšo slovensko knjigo ali nagrado zlato okno (najboljša knjigarnišk izložba). Nekakšno željo po popravljanju krivic je videti v nagradah mira (namenjena je izključno ženskim ustvarjalkam), v Schwentnerjevi nagradi in priznanju (saj radi pozabljamo na pomen založb)Preberi