Primer Patricie Highsmith

Zakaj je opus Patricie Highsmith v slovenski založniški sceni tako trdovratno odsoten? Kljub dejstvu, da so kriminalke tudi v Sloveniji in, da je ukvarjanje z žanrom (in uživanje v njem) dekriminalizirano ter da se vsepovprek izdaja tako izvirno kot prevodno žanrsko prozo? Žanrska literatura je po »zlatih« osemdesetih letih, ko so jo pri nas prevajali ugledni izdajatelji tipa Državna založba (z znamenito »črno serijo«, za katero je kratke spremne besede pisal Slavoj Žižek), dokaj hitro padla v nemilost in postala literatura drugotnega pomena, ki se ji – predvidevam – ne namenja javne podpore in ki jo – če jo – izdajajo založbe »sumljivega« slovesa. 

Drugo desetletje 21. stoletja je prineslo dobrodošlo spremembo, nenadoma je žanr – no, vsaj kriminalka – postal tako popularen kot upoštevanja vreden; dobili smo domače popularne avtorje, po katerih snemajo televizijske serije, enako pomembno pa se mi zdi prepoznanje žanra med domačimi založniškimi težkokategorniki oziroma uglednimi založbami. Ni namreč isto, če prevod žanrskega pisca izda neka (grdo rečeno) obskurna oziroma (lepše) majhna založba z limitiranim vplivom v medijski krajini in v prodaji ali založba z dolgoletno tradicijo in bogatim založniškim programom. Bom specifičen: rad imam KUD Police Dubove, ker izdaja meni izjemno ljuba Olgo Tokarczuk in J. G. Ballarda, ampak se mi vseeno zdi nekaj drugega, če »čudaški« avtor tipa Ballard dobi mesto v Modernih klasikih (kamor Tokarczuk spada po naravni logiki). Prestižna znamka hočeš nočeš poseže v percepcijo povprečnega, morda manj informiranega bralca, ki bo v tem primeru – vsaj tako si domišljam – veliko prej posegel po žanrskem ali kontroverznem avtorju. Zdelo se mi je imenitno, da se je zbirka XX. stoletje leta 1993 pričela npr. z Burroughsovim Golim obedom in nadaljevala z nekonvencionalnimi ezoteriki tipa Thomas Pynchon ali William Gibson, žanr gor ali dol. To so posebni pisci z, vsaj pri nas, omejenim dosegom. Auftakt je pomemben, z njim bralcu pošlješ sporočilo: to se nam zdi pomembno delo, zato ga uvrščamo med elito. 

In nenadoma se je v elitnih založniških programih zadnjih pet let znašel marsikateri roman kriminalne ali znanstvenofantastične zvrsti; tradicionalno »konservativne« založbe in zbirke so se odprle; Goga se je po Tadeju Golobu vrgla v opus Tane French, Beletrina serijsko izdaja najobsežnejše romane Stephena Kinga in Ireno Svetek, Moderni klasiki nameravajo po Chandlerju in Flemingu vsako leto v program vključiti vsaj en žanrski roman, LUD Literatura je celo ustanovila žanrsko divizijo Piknik, od katere po Daisy Johnson in bratih Strugacki pričakujem veliko. 

Ampak kaj vsem tem zbirkam/založbam manjka? Ja kaj, opus Patricie Highsmith vendar! Se opravičujem, ampak zdi se mi kriminalno, da imamo v slovenščino prevedenih samo pet kriminalk te ameriške avtorice, pet zvezkov t. i. Ripleyjade, serije romanov o Tomu Ripleyu, ki so ga za film izjemno predelali René Clément, Wim Wenders in Anthony Minghella. Izdala jih je založba, ki ne slovi ravno po uredniškem angažmaju in kvalitetnih prevodih, zato je tule ne bom omenjal. Hotel sem povedati nekaj drugega, Ripleyjada je ob Tujcih na vlaku (1950), njenem prvem romanu, verjetno najbolj čistokrven žanrski roman, ob katerih ostali izpadejo precej bolj žanrsko dvoumni, kompleksni, da ne rečem eksistencialni. Highsmith je v principu »nečista« žanrska avtorica, težko jo je ukalupiti, večkrat kot ne gre za kompleksne psihološke zgodbe o ljudeh s partikularnimi vedenjskimi motnjami, ki se nenadoma znajdejo v ekstremni situaciji. Drži, na neki točki se praviloma pojavi truplo, vendar iskanje storilca skoraj nikoli ni generator pripovedi, prvič zato, ker je storilec običajno znan, in drugič, ker Highsmith zanimajo elegantne psihološke nianse in etična vprašanja. 

Zadnja Ripleyjada, Ripley pod vodo (1991), denimo sploh ne premore trupla, dokler zoprna Ripleyjeva antagonista po komičnem sosledju dogodkov nazadnje ne umreta po nesreči, medtem ko je Ripley ves roman pod stresom zaradi svojih grehov iz predhodnih romanov. This Sweet Sickness (1960) je denimo zgodba o obsesivni, imaginarni ljubezni, People Who Knock on the Door (1983) pa roman o prebujenem krščanskem fundamentalizmu. Če se bo založba *cf kdaj odločila izdajati približke žanrski literaturi, imam zanjo izvrsten primer »kolonialnega« romana Patricie Highsmith, kjer Američana z nasprotnih političnih polov na začasnem delu v Tuniziji med šestdnevno vojno leta 1967 izražata različna stališča do palestinsko-izraelskega vprašanja in do lokalnih prebivalcev. Mimogrede, Highsmith je bila zagrizena podpornica palestinskega vprašanja (in glasna antisemitka). V romanu The Tremor of Forgery (1969) »dobrega« Američana v Tuniziji ne razjeda toliko vprašanje, ali je ubil arabskega vlomilca (česar ne bralec ne on nikoli ne izve, smrt nikoli ni potrjena), kot nepripravljenost soočiti se z moralnimi implikacijami, ki lahko rešijo ali pogubijo njegovo razmerje z zaročenko. 

Delo Patricie Highsmith se, kot kaže, nahaja na presečišču literarnih slogov, na nikogaršnjem ozemlju, kjer je, vsaj pri nas, v celoti ne prepoznata ne žanr ne t. i. visoka literatura. Se strinjam, vedno je nekje vmes, ampak dajmo ji mesto, ki ji pripada.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS