Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.

Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije.

Ko dva svetova trčita, nihče ne preživi. In vendar: nekaj se rodi.

Morda se je morala samo ta možnost spet razširiti v meni

med avtomatiziranimi gibi moj jaz počiva v telesu

Majhna koška, dediščina.

La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.

gharara iz džinsa se je spremenila v krilo plesalke flamenka harmonika je harmonij je vrtinec

zjutraj je bilo jutro in bil je konec sveta

Ta planet je preveč zajeban zame.