Koški

Tonja Jelen

Danes bi spletal košek
za Tomaža,
kot si ga zame in sestro.
Majhna koška,
dediščina.
Vanju nisva dajali listja,
a oprtali sva ju,
da sva bili kot veliki.
Tvoj klobuk
in zelene oči.
Vtaknjeno pero
in srajca
v nedoločljivi rumeno
beli barvi,
napet trebuh,
razjeda te,
kot zmeraj si nanj nasloniš hleb,
režeš ga,
še nekaj mesecev,
ne slutiš,
zdenci sira so še
edini,
ki ne ranijo,
mehko se lepijo,
gledam te,
meni je skoraj enajst let
in odrasli nimajo pojma,
da vsakič poskušam ujeti
njihove besede,
ko odhajajo od zdravnika.
Ležiš v pikčasti pižami.
Shiran. Moj god je.
In ti me brcaš in mežikaš.
Sovražim razjeden smrad bolnice
in jok mame in njen posivel obraz.
Zobni aparat mečem skozi okno
na hodniku,
raje imam krive zobe in
tebe, ded, da si zdrav.
Potem je četrtek. Ne vem,
da te vidim zadnjič.
Trava je zelena. Ni podobna
januarju.
V soboto pada dež.
Nikomur ni več treba priti.
Sovražim, da bodo zobje ravni,
ti pa tega ne boš nikoli videl.
In nihče ne bo več nabiral vej za
tvoje koške.

O avtorju. Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Izšli sta ji zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila in uredila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Povezuje literarne večere in piše o leposlovju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica