27. October 2020

Sredi mehkobe

Tonja Jelen

Včasih

 

bi ujela drobec
da bi uzrla
kaj vse se skriva
za lupino
lubjem
pod mehkim mahom
ki se ugreza
ko stopaš nanj
in iščeš loviš
nekaj trenutkov
med /še/ zadnjimi toplimi
dopoldnevi
meglico ki se meša s
sončnimi žarki
samo med tem si
lahko samo gledaš strmiš
zavidaš veverici ki tre take
dni da se za zdaj zvije otrpne
in spet čaka na skoke
šelestenj

 

 

 

Razpiraš

 

dlan razteza se
in lovi sonce
to niso objave
to niso posti
to je trenutek
/en sam si misliš/
ki ga želiš zase
in za bitje
ki je ob tebi
in se te oklepa
gresta po mehkih sledeh
poti
na njej so žir želod listje
svetloba pada
počasi
izgublja se
pobereta kostanj
izježičita ga
tu zdaj ujameta
prostor
in kroglo ki počasi
slabi v svoji toploti

O avtorju. Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Izšli sta ji zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila in uredila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Povezuje literarne večere in piše o leposlovju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    (Poezija,  3 min)

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    (Poezija,  1 min)

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    (Poezija,  2 min)

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica