Sredi mehkobe

Tonja Jelen

Včasih

 

bi ujela drobec
da bi uzrla
kaj vse se skriva
za lupino
lubjem
pod mehkim mahom
ki se ugreza
ko stopaš nanj
in iščeš loviš
nekaj trenutkov
med /še/ zadnjimi toplimi
dopoldnevi
meglico ki se meša s
sončnimi žarki
samo med tem si
lahko samo gledaš strmiš
zavidaš veverici ki tre take
dni da se za zdaj zvije otrpne
in spet čaka na skoke
šelestenj

 

 

 

Razpiraš

 

dlan razteza se
in lovi sonce
to niso objave
to niso posti
to je trenutek
/en sam si misliš/
ki ga želiš zase
in za bitje
ki je ob tebi
in se te oklepa
gresta po mehkih sledeh
poti
na njej so žir želod listje
svetloba pada
počasi
izgublja se
pobereta kostanj
izježičita ga
tu zdaj ujameta
prostor
in kroglo ki počasi
slabi v svoji toploti

O avtorju. Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Izšli sta ji zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila in uredila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Povezuje literarne večere in piše o leposlovju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica