Sredi mehkobe
Tonja Jelen
Včasih
bi ujela drobec
da bi uzrla
kaj vse se skriva
za lupino
lubjem
pod mehkim mahom
ki se ugreza
ko stopaš nanj
in iščeš loviš
nekaj trenutkov
med /še/ zadnjimi toplimi
dopoldnevi
meglico ki se meša s
sončnimi žarki
samo med tem si
lahko samo gledaš strmiš
zavidaš veverici ki tre take
dni da se za zdaj zvije otrpne
in spet čaka na skoke
šelestenj
Razpiraš
dlan razteza se
in lovi sonce
to niso objave
to niso posti
to je trenutek
/en sam si misliš/
ki ga želiš zase
in za bitje
ki je ob tebi
in se te oklepa
gresta po mehkih sledeh
poti
na njej so žir želod listje
svetloba pada
počasi
izgublja se
pobereta kostanj
izježičita ga
tu zdaj ujameta
prostor
in kroglo ki počasi
slabi v svoji toploti
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.