Zebre

Mož vedno nosi sabljo, ženska pa nož. Psi ližejo njihov strup in le s težavo postanejo nestrpni. Vidijo, toda ne slišijo. Zaspijo na tepihu, še preden pride noč, odblesk in brnenje. Čas za britje dlak in omočena vrata kabine. Sablja. (Ga gleda.) Koža. Vroč zrak in mrzlo minevanje časa. Samota, sestanek, sramota, jutri pa dvoboj na cesti. Kdo se ne bo na lepem branil vsaj s strupniki, kot kača, ki jo vržejo na led? Ali pa drevo, na katerega ne bo več plezal, temveč le pazil, da se ne zvne nanj? Padec drevesa je namreč njegova globina, višine pa še vedno ni premagal. Breze so zebre med drevjem, človek in hrast pa skupaj jokata. Eden premajhen, drugi negiben. Zato potrebuje žago. Zato je v gozdu edini zmagovalec veteran vseh kulturnih zmag ali pa otrok. Narava ne tekmuje. Temveč žalostno gleda naravnost v oči in reče: »Sodi si.« »Preveč tiho si.« »To ni svet zate.« »Ni stopnic in ostrih robov.« Ni zavetja pred strahovi. »Kje imaš nož,« te vpraša drevo. »In sabljo,« reče skala. »Da jo zlomim.« Ali pa se z njo zabodeš.