Srebro
Tone Škrjanec
Tako počasi se premikamo,
da ne gremo nikamor.
Še dolgo bomo ostali tukaj,
med temi črnimi in temno
vijoličastimi griči. Med
temi žametnimi stegni.
Naj se moj zbegani duh
zave krute realnosti,
naj se vsaj za hip vsaj
toliko zbere, da navleče
nase kaj toplega in
mehkega (kakšno
priletno volneno jopico)
in si bolj kot ne po tiho zavrti
kaj starega, kakšno preizkušeno
fugo ali škrlatno meglico.
Obvezno pa vedno
takrat, kadar zapustim
(zelo začasno in obotavljaje)
to toplo mehkobo kože,
poraščene s svahilijem
in svetlimi, nežnimi
dlakami. In to,
to nežno in svetlo,
je potem tisto,
o čemer govorimo,
kadar rečemo, mmm, srebro,
srebro, rečemo, mmm.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Tone, izmislil sem si ime za tvojo poezijo: psihedelična poezija.
Uroš
mmm,mmm…
Tone
Da, eros vzpodbuja um!
Zveni konvencionalno, vem.
Bom poskusil drugače:
Vsi bralci! Smo, ki bi dali življenje za statiko duha tam med belimi dlakami in žametnim stegnom, a smo, (sem?) po šlampariji ostal lačen, žejen, in bi tulil z volkovi,
kot hrumeč motor, ki moti lažen mir v glavah urbalnega naselja!
VISOK0 RAZVITI ROBOTI NA KROMPIR….MORA VLECT DA SE OPLAJA…….PRESTOPI MEJE OD MRTVIH SO…….CAS JE……