Srebro

Tone Škrjanec

Tako počasi se premikamo,
da ne gremo nikamor.
Še dolgo bomo ostali tukaj,
med temi črnimi in temno
vijoličastimi griči. Med
temi žametnimi stegni.
Naj se moj zbegani duh
zave krute realnosti,
naj se vsaj za hip vsaj
toliko zbere, da navleče
nase kaj toplega in
mehkega (kakšno
priletno volneno jopico)
in si bolj kot ne po tiho zavrti
kaj starega, kakšno preizkušeno
fugo ali škrlatno meglico.
Obvezno pa vedno
takrat, kadar zapustim
(zelo začasno in obotavljaje)
to toplo mehkobo kože,
poraščene s svahilijem
in svetlimi, nežnimi
dlakami. In to,
to nežno in svetlo,
je potem tisto,
o čemer govorimo,
kadar rečemo, mmm, srebro,
srebro, rečemo, mmm.

O avtorju. Tone Škrjanec (Ljubljana, 1953), pesnik in prevajalec. Zaključil je študij sociologije na nekdanji ljubljanski Fakulteti za sociologijo,  politične vede in novinarstvo. Po krajšem službovanju v prosveti je bil  skoraj deset let zaposlen kot novinar. Od  leta 1990 deluje je koordinator programa v KUD-u France Prešeren, kjer od samega začetka leta … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Uroš Zupan says:

    Tone, izmislil sem si ime za tvojo poezijo: psihedelična poezija.
    Uroš

  • Tone Škrjanec says:

    mmm,mmm…
    Tone

  • Silvo Malek says:

    Da, eros vzpodbuja um!
    Zveni konvencionalno, vem.
    Bom poskusil drugače:
    Vsi bralci! Smo, ki bi dali življenje za statiko duha tam med belimi dlakami in žametnim stegnom, a smo, (sem?) po šlampariji ostal lačen, žejen, in bi tulil z volkovi,
    kot hrumeč motor, ki moti lažen mir v glavah urbalnega naselja!

  • dzoni says:

    VISOK0 RAZVITI ROBOTI NA KROMPIR….MORA VLECT DA SE OPLAJA…….PRESTOPI MEJE OD MRTVIH SO…….CAS JE……

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • (raz)isk(ov)anje

    Kaja Rakušček

    rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

  • Fragmenti noči

    Tjaša Škorjanc

    njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

  • Z ljubeznijo, Lola (odlomek)

    Lara Gobec

    imela sem majhno telo / deška ramena / z veliko svetlobe / ki je polnila zemljo

Izdelava: Pika vejica