Sobote

Rustikalno popoldne. Sonce posije le za toliko, da te zmede. Dovolj poležavanja, zanič čajev in slabega zraka. Dovolj vsega; neba in ptic in rož, si rečem in hodim do jezera. Pravzaprav si ne rečem ničesar. Vidim megleno, ker nimam leč. Nosim moder pulover, ker sem žalostna. Vame se zaljubi labod; gotovo, ker plava proti meni. Ne mara ribiča. Danes ostajajo le ribiči, nema gladina vode in nečloveško sivo nebo. Jaz z dežnikom, ki je zložljiv in stalno leze narazen; dež, ki ga ne bo. Gledam rože; nepremično strmijo nazaj vame, pa mi ni mar. Še lepe niso. Kaj naj z njimi, ko sem pa sama. Daleč za mano fant in dekle. Traktorist. Vsi se vračamo, toda jaz bežim. Ker je vsa narava obstala, ker so me oklenili oblaki, ker je to jezero v tej dolini strašno, če ni nikogar pred mano. Čutim dež in žalost. Labod.